O izvoru arabske pomladi kroži veliko nesmiselnih zarotniških teorij. Npr. ta, da so jo na skrivaj začeli Američani ali Izraelci. Se pravi, da se je velesila sama prek neznanih surogatov odločila na neznan način napasti bližnjevzhodne diktatorje, ki so bili njim prijateljski (Mubarak, Ben Ali, družina al-Savd, zahodu se je vedno bolj dobrikal tudi terorist Gadafi). Načelo “Occamovega rezila” pravi, da je najenostavnejša rešitev vedno pravilna. In najenostavnejša je ta, da so se tudi v arabskem svetu zbudili liberalci, ki so prek socialnih omrežij videli, da je mogoč tudi drugačen način življenja kot tisti pod škornjem koruptivnih šejkov. A ker prebivalstvo tam še globoko srednjeveško dojema abrahamsko literaturo, so jim na koncu revolucijo ugrabili verski despoti, ki so imeli večjo podporo med prebivalstvom, kot pa liberalci zahodnega tipa. Sledila je tragedija, ki se še vedno odvija – boji med vojaškimi avtokrati in skrajnimi verskimi milicami – popoln poligon za Putinov imperij, da preizkuša svoje na novo nastale zunanjepolitične mišice. In seveda na sto tisoče mrtvih, milijone beguncev in še več milijonov nasilno preseljenih.
Morda so se slovenske vstaje najprej začele podobno – ljudje, ki so še vedno trpeli pod vplivom globalne gospodarske krize in katastrofalnim odzivom bivše Pahorjeve vlade nanjo, so šli na ulice. Zmotili so jih prvi jasni obrisi resnice, da Slovenci nismo ravno socialistični svetilnik pravičnosti, ampak na svetovni kapitalizem šlepajoči se izolat sredi EU. Na Bližnjem vzhodu, kjer so se ljudje izobraževali v madrasah, jim je lahko predstaviti antikorupcijski boj za pravičnost kot prizadevanje za bolj vahabitsko dojemanje islama. Tudi v Sloveniji obstaja kritična večina ljudi, ki se jo da hitro naščuvati proti desni sredini in jo predstaviti kot fašistično, imperialistično in neoliberalno (v smislu, da pridevnik neoliberalno pomeni izkoriščevalsko do revežev, prosto po Maksutiju), saj so večino delovno aktivnih Slovencev učile tovarišice, ki so jim pripovedovale o radostih samoupravnega socializma pod vplivom maršala Tita in nezmotljive partije. Globoka država s svojimi institucionalnimi in uličnimi podaljški je hitro odkrila, da se da gnev ljudi preusmeriti iz splošnega nezadovoljstva do usmerjenega besa do oblasti, ki je bila takrat ravno desna.
Na lokalni ravni se je ta preobrazba zelo dobro videla. Najprej splošni odmevi nezadovoljstva, ki so se hitro kanalizirali po zanesljivih socialističnih kanalih in začeli koncentrirati proti Janševi vladi. Facebook stran lokalnega “upora” so upravljali sami preverjeni kadri, ki še danes ‘harajo’ po ‘novoobrazni’ politiki in zasedajo mesta v neštetih agencijah, zavodih in organih v sestavi ministrstev. Nekoč se je upravitelju strani zareklo in je zapisal: “Mi v ZARES-u zahtevamo…” Pa je zapis po 5 minutah izginil. Teme so bile izrazito uperjene proti vladi. Če je na ulici odmevalo nezadovoljstvo zaradi vse slabšega življenjskega standarda in so se na tistih črno-belih plakatih najprej znašle tudi podobe Pahorja, Kučana in Jankovića, pa so lokalni odbori poskrbeli za filtracijo in preusmeritev.
Izredno stanje vse do Alenke Bratušek
Teme so postale izrazito razrednonbojne in uperjene proti desnici. Govorilo se je o domobrancih, pravični delavski revoluciji, o tem kako sanjsko smo živeli v Jugoslaviji in kako smo vsi lahko hodili na morje. Govorili so o ZUJF-u in o tem kako desnica jemlje revežem in daje bankam. Govorili so o cenah goriv. Govorili so o tem, da izginja socialna država in pozivali k nacionalizaciji. O levih politikih se ni govorilo. Črno-bele slike Kučana so čez noč izginile. NVO-ji so na ulice pošiljali ljudi specifično nastrojene proti trenutni oblasti. Tiskani dnevniki so objavljali bombastične novice o tem kako avtoritarna oblast pretepa miroljubne civiliste in podpihovale jezo ljudi z vsakodnevnim pisanjem člankov o tem kako varčevalni ukrepi pomenijo žrtvovanje revežev za bogate. Pri tem so se vsi s kirurško natančnostjo izognili omembe Jankovića in njegovih ljubljanskih rabot ali govora o nacional-interesni zlizanosti Kučanovega Foruma 21 z levo politiko ter korupcijskim tveganjem, ki jih tako povezovanje predstavlja. Tako kot so arabsko pomlad ukradli verski despoti, so slovenske proteste ugrabile sile socialistične kontinuitete. Socializem bil slovenski islam. Seveda je vse potihnilo, ko je mandat začela Alenka Bratušek, obdržala ZUJF, še zvišala trošarine in uvedla večno (takrat bojda “krizno”) zvišanje DDV-ja. Zatirani reveži, ki so še dva tedna pred tem paradirali po ulicah z napisi “ZUJF = FAŠIZEM” so šli nazaj v svoja stanovanja in pridno gledali TV Dnevnik, kjer jim je prijazna napovedovalka povedala, da se Slovenija uspešno upira prihodu trojke, a mora zato sprejeti nekatere nepriljubljene ukrepe, zaradi katerih bomo morali vsi stisniti zobe.
Želeli so ponoviti vstajniško vajo
Nedavni “protesti proti sovražni vladi” so hoteli na nek način poustvariti del tistega ugrabljenega uporniškega naboja, ki ga je tranzicijska levica sedem let nazaj tako uspešno zajahala, da je lahko potem skoraj desetletje s cagavimi voditelji – tudi s pomočjo medijev in pravosodja – neovirano peljala levo politično hegemonijo. Udeleženci so bili stari znanci antifašističnih protestov, ki vsakič znova proti “skrajnosti” pridejo protestirat opremljeni z maskami in totalitarnimi simboli. Od uporabnih idiotov revolucije, aparatčikov iz kroga Zorana Jankovića, LGBTQ aktivistov, krogov slovenske neomarksistične akademije, rentnikov priklopljenih na državne jasli do umetnikov, ki še nobenega dela niso prodali na prostem trgu. “Ubi Janšu!” se je v srbohrvaščini drl eden od njih, katerega so potem po dogodku proglasili za provokatorja, čeprav so se medtem ko je pa v živo pozival k umoru, le sladko smejali, eden od zbranih pa mu je odgovoril z “Ubi!” “SMRT JANŠIZMU” je še en plakat na tiho pozival k atentatu (isti plakat in z istimi akterji, kot smo ga pred leti škandalozno videli na sestanku programskega sveta RTV Slovenija). Da so novinarji RTV Slovenija na tviterju promovirali ta (kot se je na koncu izkazalo neprijavljen) protest je svojevrsten škandal, še večji je ta, da se je portalu MMC, gojišču skrajno levo ideoloških člankov in skrajnih komentatorjev zgodila “pomota”, da so poleg slik o protestih zraven prilepili še slike koncentracijskega taborišča Auschwitz. To pa je že takšna nevarna blaznost, da bi moral zaradi nje pri priči odstopiti direktor RTV Slovenija. Saj razumete kaj je bil pomen tiste nesrečne napake, a ne? SMC in Desus, ko vstopate v koalicijo z Janšo, posredno podpirate naci-fašizem. Na državni televiziji,ki jo plačujemo tudi tisti, oz. pretežno tisti, ki si takšnega skrajno levega izključevanja ne želimo. O sovražnih pozivih seveda nobena od mainstream televizijskih postaj ni poročala – v eter so spustili nekaj “razumnikov”, očitnih volivcev Levice in SD-ja, ki so volivcem SMC in Desus povedali, da oni vedo točno zakaj so volili za ti dve stranki in da je bil integralni del te odločitve antijaševska drža Erjavca in Cerarja.
Ne glede na to, kako je grozd medijev foruma 21 želel obrniti spin, je “poziv” SMC-ju in Desusu k glasovanju proti koaliciji z Janšo žalostno zvodenel in se pred očmi vseh sprevrgel v to, kar je zares bil – shod sovraštva, nestrpnosti in izključevanja polovice slovenskega volilnega telesa, ki voli za SDS, NSI in tisti del leve sredine, ki ne podpira političnega sektaštva. Zmagal je razum, ne simboli ideologije, zaradi katere je umrlo 100 milijonov ljudi, ne pozivi k atentatu, ne aluzije na krvavo revolucijo, ki je ubila dušo slovenskega naroda, ne slovenska kvazi-akademska srenja, ki je ameriškim antifa 13-letnicam ukradla taktiko podtikanja fantomskega rasizma voditeljem, ki jih ne mara – tistih voditeljev, ki bi začeli v imenu volivcev spraševati relevantna vprašanja o tem, v kakšne psevdointelektualne, NVO-jevske, aktivistične črne luknje se zliva javni denar.
Protest je bil pravzaprav dobrodošel pokazatelj levega sektaštva. Njih ne moti Janša – tako kot ameriške Bernie Bros ne moti Trump. Njih moti kapitalistična ureditev in svet, kjer bi ljudje uspevali (in propadali) na podlagi meritokracije. Ljudje, ki so se zbrali na tistem protestu, so bili v petek popoldne spočiti. Niso prišli iz službe za tekočim trakom. Niso espeji z 12 urnim delovnikom, ki v petek popoldne še preverjajo ali so vsi dobavitelji dobili e-maile. Niso zaposleni starši, ki si petkove popoldneve vzamejo za čas s svojimi otroki. Ne – ti ljudje so kasta priviligirancev, ki jim je v sedmih letih ,odkar je državni udar povzročil trajno levo hegemonijo, postalo samo po sebi umevno, da so plačani zato, ker živijo – akademiki, umetniki, predavatelji in prodajalci neomarksističnih utopij, prejemniki borčevskih pokojnin … take je oblasti, ki bi preferirala integriteto in meritokracijo strah. In na protestu se je to pokazalo bolje kot kadarkoli. “Ekstremizmu že ne bomo nasedali”, je rekel zamaskirani gospod, ki se rad pojavlja z majico SKO in je v roki držal napis “Smrt Janšizmu, svoboda narodu!” Koalicijski program? Kaj je to? … desnica je skrajna. Prosto po Branetu Goluboviću poznamo dvoje ljudi – desne in normalne. SMC in Desus torej prestopata med nenormalne.
Protest sovraštva in izključevanja je bil posledica šoka, ki ga je povzročil Marjan Šarec
Marjan Šarec je bil zanje pravzaprav sanjski kandidat. Ko je prvič izgubljen kot prvošolček taval po bruseljskih hodnikih in ga je k sebi za roko potegnil Jean-Claude Junker rekoč: “Come here, young man”, so vedeli, da je njihov. “Come here, young man” so mu rekli vsi. S skrajno Levico povezani sindikati. Aneksov željni našistični gradbinci. Domači medijski tajkuni. Kulturni delavci. Psevdoznanstveni akademiki. Ameriški lobisti. Skrajna nacionalizatorska stranka Levica. Damir Črnčec. Mafija zbrana okrog pogorišča slovenskega zdravstvenega sistema. Medtem, ko je živel v iluziji, da bo vase posrkal slovensko socialno-liberalno sredino in na koncu zavladal skupaj z (sebi ideološko veliko bližje) Levico in SD, sploh ni razumel, da je bil le sanjski deček slovenske globoke države. Končna inkarnacija popolnega premierja, ki bo s svojimi retoričnimi sposobnostmi varoval “našo stvar”, a z vsebinsko in operativno nesposobnostjo ne bo ogrožal centrov moči, ki so ga nastavili. Protest je bil reakcija na nenadno spremembo razmerij – še pred dvema mesecema se je zdelo, da je Luka Dončić slovenske politike trdno v sedlu, z njim pa vsi na 10 milijardno svinjsko bradavičko pripeti pujsi. Ko se je v svoji politični zelenosti očitno zakalkuliral, je bil šok velik. Na mizi so privilegiji, ki so v sedmih letih postali samoumevni.
Protest sovraštva in izključevanja je bil posledica šoka, ki ga je povzročil Marjan Šarec. Sploh ne šok zaradi nesprejemljive politike – koliko ljudi mislite, da je prebralo koalicijsko pogodbo in koliko ljudi je prebralo programe vseh osmih strank? Nihče ni prišel protestirat z napisom “Protestiram proti TEMU členu koalicijske pogodbe” ali “Protestiram proti TEJ programski usmeritvi SDS.” Protest sovraštva, izključevanja in nestrpnosti je bil protest proti spremembi – protest za ohranitev fevdov. Protest za “našo stvar”. In verjemite, da bi se zgodil ne glede ali bi bil predsednik SDS ali katere druge dominantne desno-sredinske stranke. Zapisi o Anžetu Logarju to potrjujejo – prvič, ko se podaja v visoko mednarodno politiko, sledijo režimske diskreditacije. Močan desno-sredinski suveren ne bo nikoli po godu nestropnežev iz protesta. Oni želijo fanta, ki mu bodo lahko s partizansko čepico na glavi rekli “Come here, young man”. A protest je izzvenel. Slovenija si želi drugačne politike. Zdaj je čas, da slovenskemu premierju nihče več ne bo rekel: “Come here, young man.” Ne tuji državniki, ne lobiji in ne akterji globoke države.
