V poldrugem letu, ko gledamo te modele v vladi in nekatere čudake v parlamentu, je tudi površen opazovalec politike moral spoznati, da imamo na oblasti elito klovnov, bebcev in lopovov, ki so se po nekih čudnih okoliščinah pretihotapili v politiko.
Kmalu se bo na vseh medijskih kanalih začela vrteti odjavna špica letošnjega leta. Prebirali bomo najrazličnejše analize, dogodke leta, osebnosti leta, neumnosti leta … Večinoma bolj trivialne zadeve, ki pač polnijo medijski prostor, ki ima v prazničnih dneh težave z vsebino in objavlja najrazličnejše inventure. Če bi v odjavno špico letošnjega leta hoteli zapisati vse neumnosti vladajoče koalicije, potem bi bila ta odpoved predolga in bi nam v prostih dneh, ko si želimo malo spokoja in miru, porodila preveč vznemirjenosti in jeze. Odjavna špica s pozitivnimi dosežki pa je kratka, takoj se odvrti tja do imena režiserja še enega praznega in izgubljenega leta, to je Marjana Šarca, in njegovih glavnih igralcev.
Leta je konec, ni pa še konca te vlade, čeprav se tudi ta počasi približuje in bo leto 2020 znova leto upanja, da se v politiki zgodijo spremembe, recimo jim predčasne spremembe, kar ne pomeni nujno predčasnih volitev, temveč nujno rekonstrukcijo vlade. V poldrugem letu, ko gledamo te modele v vladi in nekatere čudake v parlamentu, je tudi površen opazovalec politike moral spoznati, da imamo na oblasti elito klovnov, bebcev in lopovov, ki so se po nekih čudnih okoliščinah pretihotapili v politiko. So kot nekakšni ilegalni prebežniki, ki čakajo, ali bodo dobili azil ali pa jih bo ljudstvo vrnilo tja, od koder so prišli. Ta struktura ljudi v normalni državi – to pa Slovenija v tem času očitno še ni – ne bi bila niti za rezervno klop resne politike, vidimo pa, da so se nekateri uvrstili v prvo ekipo in postali celo kapetani. Začelo se je z Bratuškovo, nadaljevalo s Cerarjem in končalo se bo s Šarcem. Vsem trem je skupno popolno pomanjkanje političnega občutka in političnih veščin, državniških kompetenc in sposobnosti vodenja, da o kakšni karizmi sploh ne govorimo.
Peklenski krog negativnosti
Drži, bile so volitve in bili so izvoljeni. In prav zaradi tega se moramo vprašati, kako je naravnana ta notranja navigacija slovenskega volivca, da lahko večkrat in s tako velikim odstopanjem zgreši cilj. Najbrž morajo biti cilj vsakega državljana Slovenije blaginja, boljše življenje, mir, varnost, skrb za zdravje, skrb za stare, mlade, čisto okolje …, ne pa podpora nesposobnim ali celo kriminalcem. Tu je res prostor za kakšno socio-psihološko raziskavo, ki bi se vprašala o fenomenu Slovenca, ki je pripravljen voliti in podpirati tovrstne ljudi, čeprav se jih veliko ob tem dobro zaveda, da na ta način škodujejo sebi. Kakšna je ta slovenska duša, da si izbiramo trpljenje, da trpimo prostovoljno, predvsem pa po neumnem in nepotrebnem, saj bi s pametnim razmislekom sebi in drugim lahko urejali boljše življenje? Kaj je torej v naravi in duši slovenskega volivca, da je tako samodestruktiven?
Velik krivec za takšno stanje v državi je tudi medijska krajina, ki je do te oblasti servilna in prizanesljiva. Nekaj nadležnih medijskih krvosesov pa kljub temu obstaja in vladajoči koaliciji pije kri: Marjan Šarec je s pozivom, naj državna in paradržavna podjetja v njemu nenaklonjenih medijih ne oglašujejo, ustrelil v prazno. Gotovo je povzročil težave, kajti strah pred nerazsodnim človekom vendarle obstaja, toda prej bo vzelo Šarca in njegove kot pa to peščico trdoživih opozicijskih medijev in novinarjev. Ljudje bodo namreč počasi vendarle spoznali, da Bratuškova, Cerar, Šarec, Erjavec, Židan, Mesec … sestavljajo peklenski krog negativnosti, ki nas je že oropala mnogih priložnosti, in če se ne bomo premaknili iz te cone indiferentnosti, nam bodo vzeli še prihodnost.
