Piše: France Cukjati, predsednik Zbora za republiko, nekdanji predsednik DZ RS, teolog in filozof
Spoštovanje človekovega dostojanstva postaja vse bolj ogroženo, predvsem če gre za belce, avtohtone narodnjake ali celo kristjane, pa tudi če gre za zagovornike tradicionalnih vrednot in kritike ideologije o prosti izbiri spola. Ogroženo je, če človek nasprotuje odvzemu pošteno ustvarjene lastnine in svobode mišljenja, govorjenja, pisanja.
Gre tudi za spoštovanje človekovega dostojanstva, še preden človek prijoka na svet in še preden se poslovi od življenja. Danes, v enaindvajsetem stoletju, pa je še najbolj ogroženo dostojanstvo tistih človekovih naravnih dejstev, ki so že dva milijona let položena v človekov genom in se kažejo v zakonski zvezi moža in žene ter v družini kot najbolj naravnem okolju za spočetje, rojstvo in vzgojo otrok.
Niso vse ideologije take, ki bi spoštovale vse to temeljno človekovo dostojanstvo. Nekatere celo namerno zanemarjajo in teptajo posamezna človekova naravna dejstva, vredna spoštovanja.
Kot vsak človek tudi vsaka politična stranka gradi, utemeljuje in upravičuje svoje delovanje z določenim svetovnim nazorom. Prav tu pa srečujemo veliko razliko med njimi. Ene skušajo slediti načelu univerzalnosti človekovega dostojanstva, ene pa to dostojanstvo priznavajo le določenim skupinam glede na barvo kože, politično prepričanje, vero-nevero itd. Zato ene delujejo povezovalno, ene izključevalno. Ene ustvarjajo državotvorno okolje sprejetosti vsakogar, ene pa razdeljujejo narod, vnašajo nemir in razkol. Vsaka stranka lahko pride v skušnjavo, da kakšnim posameznikom ali skupinam izkaže občutno manj spoštovanja kot drugim. Nekatere so do nekaterih posameznikov ali skupin celo sovražne.
V nasprotju z živalmi človek ne more živeti brez celostnega pogleda na svet. Pomaga mu odgovoriti tudi na posamezna zahtevna vprašanja. Človek namreč hoče razumeti svet, v katerem živi. Še najbolj potrebuje razumevanje tisti, ki se ukvarja s pomembnimi družbenimi vprašanji. Ni dobrega politika, ki ne bi svojih stališč in svojih odločitev gradil na jasnem in avtentičnem svetovnem nazoru. Tudi politična stranka, če hoče biti stabilno verodostojna in predvidljiva, mora svoje razmišljanje in delovanje temeljiti na jasnem in zrelem svetovnem nazoru.
Če torej poznamo strankino ideologijo oziroma politikov svetovni nazor, vemo, kaj od njega lahko pričakujemo. Če njegov predvolilni program ni usklajen z njegovim svetovnim nazorom, je lahko le leporečje, naneseno z vseh vetrov.
Ali torej sme biti kandidat za predsednika države strankarsko opredeljen? Ali sme biti nazorsko opredeljen, če želi biti predsednik vseh državljanov, ki so člani različnih strank in se sklicujejo na različne ideologije, različne vere, različne svetovne nazore?
Ne da »sme«, ampak »mora« imeti jasno svetovnonazorsko hrbtenico! Širok, poglobljen in dozorel svetovni nazor, iz katerega črpa svojo pokončnost in svojo stabilno etično držo. Nazor, ki mu pomaga odgovoriti tudi na nova in nenadna globalna vprašanja. Nazor, ki mu zagotavlja notranje zadovoljstvo, tudi ko doživlja krivične kritike in pogrome. Takega nazora mu seveda ne more dati ljubljanska FDV. Podari mu ga lahko le življenje, če mu človek s svojo odprtostjo in srčnostjo to dovoli.
Po drugi svetovni vojni, ko je bila Evropa porušena, ponižana in raztrgana, so nastopili Schuman, de Gasperi in Adenauer, ki so iz temeljev svojega svetovnega nazora čutili, kaj in kako je treba storiti. Bili so ljudje, ki jih je prekvasilo življenje – tudi z izkušnjami krščanske tradicije. In tako smo dobili Evropsko zvezo miru in sodelovanja, ki pa zadnja desetletja izgublja svoje prvotne korenine, ker nas vse bolj preplavljajo čudni svetovnonazorski konstrukti. Ne le Evropa, tudi Slovenija danes spet potrebuje vodilne politike takega kova.
Take politike pa nam lahko najde in podari le učinkovita demokracija, ki temelji na dveh osnovnih predpostavkah. Prvič, da narod svobodno izbira ljudi, ki jim zaupa državniško odgovornost, in drugič, da so volivci objektivno informirani in te kandidate poznajo »do obisti«. Da jih torej ne ocenjujejo po obljubah in leporečju, ampak po tem, kaj lahko od njih realno pričakujejo, ko bo padel zastor predvolilnih predstav.
Letošnji nabor kandidatov za predsednika države je bogat. Tudi njihova predstavitev je boljša kot sicer. Volivcem, ki to želijo, ni težko oceniti, kakšni so v jedru svoje osebnosti, kakšnim svetovnim nazorom sledijo. Od kandidatov na primer, ki so ponotranjili idol Cheja Guevare ali poslovni model »znajdi se!«, vemo, kaj lahko pričakujemo. Pa tudi za kandidate, ki so se v pomembnih državniških službah že izkazali kot zanesljivo sposobni, zavzeti, odgovorni, pošteni in široko vkjučevalni domoljubi, vemo, da bodo izpolnili naša pričakovanja.
Glasovanje za predsednika države naj torej ne bo loterija, ampak trezna izbira.
