Zadnji protest, naperjen proti oblikovanju nove vladne koalicije, to je protest zaradi strahu pred izgubo mnogih privilegijev, je potekal v lepem sozvočju s slovenskimi dominantnimi mediji in njihovimi novinarji. Ti so še enkrat izgubili priložnost, da bi stali ob strani, da bi dogajanje spremljali kot novinarji in ne kot ekstremni politični aktivisti, ter si s tem skušali povrniti vsaj malo ugleda.
Profesionalni novinarski standardi ne veljajo več, novinarji so služabniki leve politike, ki je v državi le z majhnim odmorom na oblasti že celotno obdobje samostojne Slovenije. Zaradi propadanja medijev, ki jih ne morejo več rešiti niti velike državne subvencije, se gostijo odpuščanja v medijih in med novinarji se širi strah pred izgubo službe.
Zato je prostituiranja teh novinarsko-političnih aktivistov še toliko več. Avtonomija slovenskega medijskega prostora se meri z razmerjem med prihodki iz državnega proračuna in paradržavnih podjetij na eni ter ustrezno servilnostjo medijev in novinarjev na drugi strani. Avtonomija na nacionalni RTV se dodatno določa še s pogostostjo klicev tovarišije na uredništvo dnevno informativnega programa.
Armada na vpoklic
Na lastništvo slovenskih medijev je treba pogledati tudi v političnem kontekstu. Medijski lastniki in leva politika dihata isti zrak, imata isti politični genom in med njimi je velika soodvisnost. Če za primer vzamemo samo Stojana Petriča kot lastnika Dela: Petrič je odvisen od poslov države in medijska hiša, ki jo je dobil za drobiž, mu služi le kot orodje, da lahko vladajočo politiko kaznuje, kadar ni državnih poslov in je denarja premalo, ter ustrezno nagradi, če je investicij dovolj, da se lahko nasiti tajkunski pohlep. Nagrado si zaslužijo tudi takrat, kadar opravijo naročene in ciljane napade na opozicijo ali medijski umor na izbranega posameznika. Najpogostejša tarča je kajpak Janez Janša in pred dnevi, ko je ulica v Ljubljani uživala ob vzklikih “Ubi Janšo”, so dominantni mediji poziv k nasilju zamolčali, saj to ni šlo v kontekst lepe podobe in pozitivne konotacije, ki so jo slikali o tem protestu. Nervoza po padcu Šarčeve vlade in možnosti oblikovanja nove koalicije so postale tako velike, da so tudi medije in novinarje navili na polne obrate. Hkrati so vpoklicali tudi tisti del civilne družbe, ki dobiva visoko rento iz državnega proračuna in je vedno pripravljena armada na vpoklic, kadar se zamajejo temelji postkomunistične elite in njihovih privilegijev.
Protestnik, ki je kričal, da je treba “Janšo ubit”. (Foto: Demokracija)
Leva politika in dominantni mediji so dejansko eno in isto podjetje
Na medijskem področju so se zgodile velike spremembe: preobrazba medijskega prostora z novimi mediji oziroma družabnim omrežjem, ki daje možnosti državljanskega novinarstva, lahko sicer tradicionalni mediji in novinarji odpravljalo le z neskončnim ponavljanjem mantre o lažnih novicah, vendar boli, ker niso več edini. Čeprav je to digitalno vesolje zelo nasičeno, da je na spletu mnogo neumnosti in sovraštva, pa lahko ljudje dobijo tudi drugačne informacije, kot jih selekcionirajo, prirejajo in ponujajo dominantni mediji. Razvijajo se novi informacijski odnosi, ki jih etablirani mediji in politika, za katero ti mediji delajo, ne morejo več nadzirati. Diskreditacija tipa “fake news” se nikakor ne prime in nervoza prehaja v paniko. Medijski obrat je zelo velik in nanj dominantni mediji niso pripravljeni, kaj šele politiki, ki so s temi mediji in novinarji dolga leta živeli v stalnem ljubezenskem odnosu, do SDS in še kakšne opozicijske stranke pa so vzdrževali trajen sovražni odnos. Leva politika in dominantni mediji so dejansko eno in isto podjetje, kar pa je za njihovo prihodnost seveda slabo: propad enega člena potegne v propad tudi drugega. In to se tudi že dogaja.
V ZDA so opravili raziskavo, ki je pokazala, da le 7 odstotkov novinarjev voli republikance, preostali demokrate, zato je vsaka zmaga republikancev na volitvah velik dosežek. Slovenija takšne raziskave ne premore, toda z veliko verjetnostjo bi lahko trdili, da je odstotek novinarjev, ki volijo desno politično opcijo, gotovo še bistveno nižji. Po vsej verjetnosti se vrti na decimalkah nekje pod enim odstotkom. Za uspeh na volitvah ni dovolj, da imaš na svoji strani vse medije in medijske služabnike. Za uspeh na volitvah je predvsem pomemben dober programi in, kakopak, pomembni so volivci.
Miro Petek
