Piše: Jože Biščak
Letos mineva četrt stoletja od izida znamenite knjige Kučanov klan. Avtor Danilo Slivnik je v njej zapisal: “… znotraj partije obstaja Organizacija … Obstajajo priče, ki zatrjujejo, da je najožji krog Organizacije leta 1989 sprejel sklep o nujnih ukrepih za preživetje njenih potomcev in da je bilo izrecno rečeno, da sprememba režima nikakor ne sme prizadeti ali socialno ogroziti njihovih otrok.”
Čeprav je takrat tranzicijska levica Slivnika označila za paranoika, lahko danes (z grozo) opazujemo, da se sklep Organizacije, pogosto poimenovane tudi Udbomafija, vzorno in prisebno uresničuje: številni krvni in ideološki dediči totalitarnega režima so ne samo materialno in socialno preskrbljeni, ampak zasedajo tudi zelo pomembne položaje v družbi in državnih podsistemih, kjer se dejansko odloča. Občasna sprememba oblasti z demokratičnimi in svobodoljubnimi silami, ki so prepoznane kot pomladne stranke, so samo epizoda, ki zaradi kratkotrajne vladavine ne morejo resneje ogroziti nadaljevanja komunistične prakse v novih razmerah. Prestreljene s številnimi posamezniki, ki svoja načela prodajo za sendvič in cockto, so dokaj lahek plen in ves čas na udaru spodjedanja od znotraj.
Za vrnitev na (formalno) oblast pripravljeni narediti vse
Prav zaradi takih krtov (ki svoje kratkoročne oportunistične interese postavljajo pred cilje vzpostavitve svobodne družbe in ki pravzaprav nikoli niso zares razumeli premetene “igre” nomenklature) je Slovenija danes tam, kjer je: imamo sicer desnosredinsko vlado, v kateri se večina resnično trudi, da bi Slovenijo naredila uspešno in da bi država ljudem čim manj vzela in več vrnila, a Kučanov klan je vladal večino časa po osamosvojitvi in ves čas obdržal ekonomsko moč. To je bilo mogoče le, ker je imel pod nadzorom sodstvo, medije in civilno družbo, ki se danes organizira v militantne nevladne organizacije. Ti so za vrnitev na (formalno) oblast pripravljeni narediti vse: tudi z žrtvami epidemije kitajskega virusa, ki jo pospešujejo z bojkotiranjem vladnih ukrepov in s pošiljanjem kariernih kriminalcev na ulice, da ustvarjajo zmedo in nered. In če vlada na to reagira, jo zatožijo v Bruselj, da država drsi v totalitarizem in ogroža svobodo medijev. V resnici je nasprotno: želja po vzpostavitvi novega totalitarizma v razmerah demokracije na deklarativni ravni.
Zaveznike so (nenadejano) našli v Zahodni Evropi, kjer komunizma niso nikoli res razumeli. Tamkajšnji človek ni nikoli živel v totalitarizmu, za prebivalca na zahodu stare celine komunizem ni tak, kot mu ga rišejo nekdanji disidenti; čeprav je povsod, kjerkoli je bil, za seboj puščal trupla in se je povsod izkazal ne samo za neuspešnega, ampak za smrtonosnega. Neverjetno je, da niti intelektualcev in razumnikov to prav nič ne moti. Mestoma tudi zato, ker evropski človek po receptu kuhane žabe počasi drsi v totalitarizem po zadnji modi. Oblečen v socialno pravičnost in rasne kvote uporaba nedemokratičnih sredstev opravičuje cilj vzpostavitve mešane Evrope, kjer ne bo več narodov in nacionalnih kultur, kjer je krščanstvo moteče, atomska družina najhujše zlo.
Sedanja realnost je posledica umanjkanja razumevanja in obračuna s preteklostjo. Ne samo z nacizmom in s fašizmom, ampak tudi (in predvsem) s komunizmom. In to ni kakršna koli preteklost, še manj normalna zgodovina postsocialističnih narodov. Takratno podivjanost nad vsemi drugače mislečimi lahko danes srečujemo na kolesarskih protestih, “umetniških performansih” pred ministrstvom za kulturo, pljuvanju poslancev in histeričnih izpadih na Kredarici. Samo slepec ali pokvarjeni hudobec ne spregleda te kontinuitete.
Kučanov klan še vedno vzdržuje državljansko vojno in je nikoli ne misli končati. Samo tako lahko preživi. Mit o svoji pozitivnosti (konservativci so seveda slabi; nekoč so bili označeni za imperialistično buržoazijo, danes za rasiste in naciste) vzdržujejo že 80 let. Sprejetje resolucije, v kateri bi bil tudi komunizem (socializem) jasno opredeljen kot totalitarni režim in s katero bi položili moralni račun za preteklost, bi bil prvi korak h končanju državljanske vojne. A jo zavračajo, ker bi s tem spodnesli piedestal, na katerem so zgradili mit.
