Piše: Jože Biščak
Milan Kučan se oglasi zelo redko. Ne zato, ker bi se bal, da bi se inflacija njegovih mnenj razvrednotila, temveč zato, ker se mu ni treba. Dovolj je, da na borčevskem srečanju ali v javni debati zaostri stališča in operativci globoke države že aktivirajo poslušne vojščake za (končni) obračun. Demokracija v hipu postane prazna lupina; paradoksi, ki sledijo, so v nasprotju z vsako definicijo svobode; fizično nasilje pod zastavo antifašizma postane legitimna obramba pred ideološkimi nasprotniki; ustrahovanje, diskreditacija, laži in manipulacija so samoohranitveni nagon koristnih idiotov, daljinsko vodenih iz dnevne sobe v naselju, kjer ulice nosijo milozvočna imena dreves. Ja, Kučanovi edikti imajo (še vedno) to moč.
Tarča zadnjega šefa komunistični partije je ves čas (bolj ali manj) ena sama – Janez Janša. Ko se že pred časom ni pokoril in postal služabnik zamislim globoke države, da bi Slovenija živela po njeni podobi, si je dosmrtno zapečatil usodo. Poskusi, da bi iz aktualnega predsednika vlade naredili politično truplo, so si sledili v intervalih po istem receptu: najprej priprave in zakoličenje trase, postopno vznemirjanje javnosti, nastop Milana Kučana, ki ob podpori hegemonističnih medijev mobilizira sodstvo, organe pregona in t. i. civilno družbo ter – veliki finale. Od afere JBTZ prek Depale vasi do Patrie; vse se je končalo enako. Kaj bo sledilo zadnjemu nastopu velikega mojstra rdeče lože, bomo kmalu izvedeli. Do (predčasnih ali rednih) volitev, ki bi morale povrniti rdečo “demokracijo”, ni dolgo, navdušenci nad kaosom, ki so poželi javne Kučanove pohvale in dobili piškotke, so že nekaj mesecev ogreti, zadeva z Vizjakom je le vmesna postaja tega načrta.
Zdravemu razumu popolnoma nelogično je nekaj drugega: kako ljudje vedno znova nasedajo propagandi. A upanje, da bodo vendarle spregledali in se ne bodo ustrašili napovedi, da se bo teroriziranje in nasilje na ulicah končalo, ko ne bo več na desno nagnjene vlade, ostaja. Samo majhen napor sivih celic je potreben, da se človek zbudi iz miselne otopelosti, postavi obrambni zid in začne razmišljati s svojo glavo; ne tako, kot mu razlago dogodkov z besedami brez smisla in zlepljenimi slikami ponujajo levičarski mediji. Tudi oči je dobro imeti na široko odprte, ker lahko samo tako razumeš tisto, kar vidiš, in na ta način ne dovoliš, da bi se zgodovina ponovila. Treba bo vstati, spregovoriti in se bojevati proti zlohotnim načrtom, ker se to ne dogaja prvič. Iz lekcij se je treba naučiti, a naj učenje ne traja predolgo, drugače bo prepozno.
Bližajoče se volitve bodo odločilne
Čeprav je bil zadnji Kučanov nastop v Šentjanžu poln laži, manipulacij in popačenega prikazovanja realnosti, je imel vendarle v nečem prav. Bližajoče se volitve bodo odločilne. Desnosredinska vlada je po desetletju vladanja naturščikov (Alenke Bratušek, Mira Cerarja in Marjana Šarca), ki so iz politike in funkcije predsednika vlade naredili karikaturo, oblast pa pri polni zavesti in prostovoljno predali globoki državi, vendarle pokazala, da si Slovenci in Slovenke zaslužimo nekaj boljšega. Ne samo da je Janševa ekipa vrnila sedež vlade iz Murgel na Gregorčičevo, začela z rezi parazitov in kljub smrtonosni epidemiji ohranila ekonomijo v dobri kondiciji (kar se pozna v denarnicah vseh državljanov), Slovenijo je spet postavila na zemljevid Evrope in sveta, čeprav je ves čas dobivala polena pod noge. Še enega takega samozavestnega in ponosnega mandata z desnosredinsko vlado vzporedni sistem ne bi prenesel, ne bi preživel. To preklemano dobro vedo.
Ko potegnemo črto, je vse odvisno od nas, dragi bralci in drage bralke. Zato se moramo mi, dobri ljudje, vprašati: Koliko smo pripravljeni žrtvovati sebe, da bodo lahko naši zanamci in potomci živeli v svobodni državi in normalnem okolju? Koliko je ta generacija pripravljena narediti za domovino naših dedov in babic? Ali se je pripravljena od tega trenutka naprej odpovedati ugodju in lagodju?
Dobesedno za preživetje gre. Tudi slovenstva v teh krajih. Zase vem, da bi se tam gori pogreznil od sramu, ko bi navzdol gledal svoja otroka, ki bi govorila: “Ati je bil zraven, a ni ničesar poskušal narediti in spremeniti. Bil je strahopetec.”
Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik konservativno usmerjene revije Demokracija, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in avtor knjig Zgodbe iz Kavarne Hayek, Zapisi konservativnega liberalca in Potovati z Orwellom.
