17.7 C
Ljubljana
nedelja, 19 septembra, 2021

Kubanska gospodarska kriza obuja socialne nemire

Piše: Peter Marko Tase

Enajstega julija se je na tisoče razočaranih državljanov Kube pridružilo uličnim protestom v Havani, Santiagu in drugih mestih; med skandiranjem »Svoboda« in »Dol s Fidelom« so predsednika Miguela Diaz-Canela pozvali, naj odstopi.

To so največje protivladne demonstracije na komunističnem otoku v zadnjih desetletjih, ki jih je spodbudila najhujša gospodarska kriza Kube po devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Tedaj se je s propadom Sovjetske zveze privilegirani status Moskve na otoku končal in Kuba je bila izpostavljena gospodarskim stiskam in lakoti v času, ko je Evropski uniji primanjkovalo globalne prisotnosti in je bila geografija Srednje Azije preoblikovana z novimi neodvisnimi državami, ki so izhajale iz razpadle Sovjetske zveze. Ta se je leta 1991 razpustila, medtem ko so bile ZDA vključene v prvo perzijsko zalivsko vojno.

Zdajšnja kriza na Kubi je posledica povečevanja števila okužb z novim koronavirusom, pomanjkanja osnovnega blaga, farmacevtskih izdelkov in poslabšanja sistema javnega zdravja.

Režim Diaz-Canela, ki ga je podpiral Raúl Modesto Castro Ruz, je zatrl državljanske svoboščine na Otoku in s pomočjo komunistične Kitajske uvedel omejevanje internetnih storitev, samo spopadanje s pandemijo pa je katastrofalno.

Nedeljski protesti v Havani so izražali enako jezo in razočaranje kot leta 1994, ko je na stotine Kubancev izražalo razočaranje in obup na oceanskem bulvarju Malecón.

Predsednik Díaz-Canel, ki se je povzpel na čelo kubanske vlade, nima revolucionarne vzdržljivosti Castra, gverilskega borca, ki so ga njegovi privrženci častili kot osvoboditelja otoka izpod jarma ameriške prevlade, in še ni pokazal tistih geopolitčnih sposobnost, ki jih je v težkih razmerah znal pokazati Castro. Čeprav je Díaz-Canel pokazal, da mu trdoroki odgovor na proteste in aretacije protestnikov ni tuj, nima Castrovih izkušenj v večdesetletnem doslednem in brutalnem zatiranju političnih nasprotnikov.

Díaz-Canel se ta čas spopada s precej bolj zapletenimi razmerami, kot so bile tiste iz leta 1994, njegov vzpon na oblast pa se je ujel s številnimi prelomnimi dogodki. Leta 2020 se je bruto domači proizvod zmanjšal za 11 odstotkov, minister za gospodarstvo Alejandro Gil pa je priznal, da bo morda trajalo dolga leta, da si bo država popolnoma opomogla; država se sooča s približno 500-odstotno stopnjo inflacije in električno omrežje je v razsulu.

Demonstranti upajo, da bi lahko bili ti dogodki prelomna točka za težko pričakovane gospodarske reforme v državi. Ker je Venezuela v globoki gospodarski krizi, ostaja upanje, da bo Havana sprejela gospodarske reforme.

Za prof. Pavla Vidala, ekonomista, ki poučuje na Pontificia Universidad Javeriana v Kolumbiji, to pomeni spremembo na Kubi: »Ne vemo kdaj in ne vemo kako, vendar je nesporno, da bo to na neki način pomenilo spremembo dinamike gospodarske politike in sploh politike.«

Drugi pomemben podatek je, da so Afrokubanci na Otoku še vedno marginalizirani. Ocenjujejo, da ima le 11 odstotkov črnih Kubancev bančni račun, po poročanju New York Timesa pa 70 odstotkov črnih in mešanih Kubancev nima internetnega dostopa, učenjaki pa si že dolga leta prizadevajo, da bi afrokubansko zgodovino poučevali v šolah.

Poleg tega med temnopoltimi skupnostmi ni niti enotnega stališča o kubanski revoluciji; obstajajo črni državljani, ki že dolgo podpirajo revolucijo in jim je neprijetno kritizirati način, kako je revolucija ignorirala rasizem in marginalizirala temnopolte. Vendar pa so lekcije Kube in revščina komunističnega režima izjemno pomembna lekcija za tiste v evropskem parlamentu, ki se namesto za tržno gospodarstvo zavzemajo za komunistično ideologijo.

Režim Diaz-Canela, ki ga je podpiral Raúl Modesto Castro Ruz, je zatrl državljanske svoboščine na Otoku in s pomočjo komunistične Kitajske uvedel omejevanje internetnih storitev, samo spopadanje s pandemijo pa je katastrofalno. Protesti proti temu režimu se nadaljujejo …

Peter Marko Tase je avtor in urednik dvanajstih knjig o paragvajski zgodovini in zunanji politiki.

Zadnje novice

Sorodne vsebine