Piše: Dr. Dimitrij Rupel
Že nekaj let, pravzaprav od prve desno-sredinske vlade, nekatere skupine, ki jih označujemo kot tranzicijsko ali postkomunistično levico, in njihovi “partijski mediji” svoje tekmece označujejo kot absolutistične, avtoritarne, celo totalitarne in nagnjene k diktaturi. Začelo se je pred prvim predsedovanjem EU leta 2007 s t. i. Peticijo 571, nadaljevalo se je z “vstajami” leta 2012, zdaj pa mineva dobro leto, odkar so te skupine sedle na kolesa in začele prirejati brezplačne predstave, manifestacije in inštalacije, s katerimi protestirajo proti epidemiji in seveda proti diktaturi aktualne vlade. Raba političnih oznak od absolutizma do diktature je nadvse širokogrudna, radodarna in – kajpada usodno zgrešena. Kdor si hoče razjasniti pojme o absolutizmu, avtoritarnosti, diktaturi in totalitarizmu, bere knjige, kot so Med Hitlerjem in Titom (Ljubo Sirc, 1992), Temna stran meseca (ur. Drago Jančar, 1998), Izvori totalitarizma (Hannah Arendt, 2003), Mao: neznana zgodba (Jung Chang, Jon Halliday, 2006), Stalin – na dvoru rdečega carja (Simon Sebag Montefiore, 2013) in Hitler (Brendan Simms, 2019). Avtokratični režimi si – po Arendtovi – prizadevajo pridobiti absolutno politično oblast in zakonsko prepovedati opozicijo, medtem ko je za totalitarno oblast bistvena uporaba terorja. Totalitarni režimi si – za uvod k svetovni prevladi – prizadevajo obvladati vse vidike slehernega življenja.
Članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti Renata Salecl piše o nezadovoljstvu državljanov “s sedanjo avtoritarno oblastjo”.[1] Članice in člani SAZU so po definiciji bodisi znanstveniki bodisi umetniki. Ker gospa Saleclova ni umetnica, predpostavljam, da se ima in da jo imajo za znanstvenico. Znanstveniki običajno svoje oznake utemeljujejo z znanjem in podatki. S čim svojo oceno o avtoritarni oblasti (v Sloveniji) utemeljuje Saleclova? Pravzaprav se z oblastjo niti ne ukvarja, govori le o apatiji državljanov, ki bi morali izražati svoje interese, hoditi na volitve, vendar tega ne delajo. Na koncu domneva, da se bodo zadeve spremenile na prihodnjih volitvah, “če bo skisano vreme” in če se bojo ljudje zavedeli, da jim vladajo “zli ljudje”.
To domnevo utemeljuje s petkovimi uličnimi protesti, posebej z najnovejšim 28. junija 2021, ko je bilo udeležencev toliko, kot “še nikoli v zadnjih tridesetih letih”. (Ta ocena je – če se spomnimo Kongresnega trga 8. maja 1989 in poznejših zborovanj Demosa – neresnična.) Avtorica predpostavlja, da so “zli ljudje” in “avtoritarna oblast” nekaj samoumevnega, tega, da dejansko obstajajo, sploh ni treba dokazovati. Sklepanje na podlagi samoumevnosti v družbenih vedah – predpostavljam, da tudi v filozofiji, če je znanost – ni običajno oz. je tako rekoč prepovedano. Na podlagi samoumevnosti so v socialistični Jugoslaviji in v drugih deželah, v katerih so vladali komunisti brez konkurence, pobijali politične nasprotnike, prirejali montirane procese, odganjali in odstavljali neprijetne ljudi, pogosto tudi filozofe. Filozofinja, ki se gotovo spozna na fenomenologijo, bi se morala strinjati, da samoumevnost ni značilna za znanstvene ugotovitve, ampak je povezana z realnostjo ljudi z ulice in z vsakdanjimi rutinskimi, torej nepremišljenimi izjavami.
Preprosti slog, zmotne izjave, dvoumnosti in ščuvanje …
Po drugi strani avtorici ni mogoče preprosto očitati nepremišljenosti. Lansko leto je namreč – najprej v angleščini, nato še v slovenščini – objavila knjigo z naslovom Strast do nevednosti, v kateri se ukvarja s pojavi nevednosti, recimo z nevednostjo in zanikanjem grozot jugoslovanske bratomorne vojne. Kot ugotavlja kritik Plavčak, uporablja Saleclova v knjigi “preprosti slog”, ki naredi pisanje “dostopno”, učinkovito in uporabno[2]. Preprostost in uporabnost seveda ne bi smeli prikrivati tistih značilnosti jugoslovanskega oz. življenja v socializmu, ki ga večina sociologov, politologov in filozofov označuje kot absolutistično in avtoritarno. Ob tem bi oznaka aktualne slovenske oblasti kot avtoritarne zahtevala nekaj več od preprostega sloga, saj je aktualna slovenska oblast povezana z začetkom države, ki je nastala na ruševinah jugoslovanskega absolutizma in avtoritarne oblasti. Preprost ugovor označevanju aktualne slovenske oblasti kot avtoritarne bi seveda bil, da avtoritarne države niso članice EU in Nata, kaj šele da bi EU predsedovale. Seveda pa preprosti ugovori ne zadoščajo.
Ob tem ima avtor tukajšnjega ugovora nekaj pripomb, ki so po vsej priliki tehtnejše od poudarjanja formalnega članstva v EU in Natu. S tem sicer ni rečeno, da je naloga preprosta, saj se poleg članka gospe Saleclove v istem časopisu (da o drugih medijih ne govorim) večkrat ponavlja oznaka, da imamo v Sloveniji “absolutistični režim”, ki “dobiva značilnosti totalitarnega”[3]; da so v jugoslovanskem socializmu “imeli v tovarnah opcijo voice”, ki je bil “temelj moči delavskega gibanja”[4]; da članstvo v Natu “državi povzroča škodo”, sicer pa se je Nato “spremenil v nekakšno teroristično organizacijo”[5]. Ob tem ni presenetljivo, da urednik Sobotne priloge hvali Ustavno sodišče, ki je ugotovilo neustavnost zakona iz leta 1995, in obsoja aktualno vlado, da je pri zaustavljanju epidemije uporabila ta (sicer veljavni) zakon. Urednik pozabi omeniti, da so pri spoprijemanju z epidemijo tako rekoč vse vlade na svetu ravnale enako kot slovenska. Isti časopis se na svojih prvih straneh istoveti s programskimi (proti-natovskimi in proti-kapitalističnimi) načeli stranke Levica; na tretji strani pa beremo dvoumen članek Novice Mihajlovića z enoumnim naslovom “Objava slovenskega non-paperja bi bila preveč tvegana”, ki pripisuje Evropskemu svetu in njegovemu predsedniku, da je potrdil slovenski izvor fantomskega papirja, čeprav tega v Bruslju niso rekli. Gre za medijsko kampanjo, ki bi jo pokojni Janez Drnovšek imenoval “stampedo”. Preprosti slog, zmotne izjave, dvoumnosti in ščuvanje proti slovenski udeležbi v evro-atlantskih procesih imajo po vsej priliki več namenov, večinoma pa so usmerjeni k zunajparlamentarnemu rušenju vlade in vsestranski blamaži države v času pred predsedovanjem Svetu Evropske unije.
Vojna medijev proti vladi
Ne glede na to pa ostaja glavno vprašanje, ali si slovenska vlada dejansko zasluži obtožbe o avtoritarnosti, absolutizmu in neustavnosti? Iz gradiva, ki ga navajam, ni mogoče sklepati o utemeljenosti takšnih obtožb. Avtoritarna oblast po definiciji zavrača politični pluralizem, centralizira in koncentrira moč, da bi ohranila obstoječe stanje, zmanjšuje vladavino prava, ločitev oblasti in demokratične volitve. Kaj od tega naj bi bila zagrešila vlada Janeza Janše? Gotovo se je kdaj zmotila in izrekla kakšno nepremišljenost, vendar nasprotovanje pluralizmu? koncentracija moči spričo prevladovanja opozicijskih fakultet, medijev, tožilcev in sodnikov? Ali se nimajo novinarji za četrto vejo oblasti? Je aktualna vlada prepovedala volitve? Absolutizem po drugi strani pomeni neomejeno oblast diktatorja ali monarha. Ima neomejeno oblast predsednik republike Pahor? Janez Janša, ki ga tako rekoč vsak dan sproti zaslišujejo sodišča in mediji? Je Slovenija diktatura, kot je bila diktatura Josipov Broza in Visarionoviča?
V Sloveniji lahko neomejeno delujejo predvsem sodišča in mediji, oboji pa so seveda tesno povezani z maziljeno levičarsko politiko, ki je v Sloveniji vladala vsaj 22 let od tridesetih. Prava strast do nevednosti domuje in veseljači predvsem pri njih. Aktualna desnosredinska vlada je pač povzročila abstinenčno krizo pri strankah “koalicije ustavnega loka”, ki ima kajpada napačno ime. Kar zadeva “ustavni lok” je posebej sporna uvrstitev Levice, ki se je razkrila z znanim januarskim manifestom Socializem 21. stoletja. Pri iskanju izvora tega manifesta je prevladala vse hujša nevednost, kot se izkazuje pri istovetenju “slovenskega non-paperja”. Sicer pa smo prišli do točke, ko lahko nevednost nadomestimo s sorodno besedo sprenevedanje.
Kljub opisanem medijskem stampedu, ki – navzlic obtožbam gospe Mijatovićeve in Sophie in ‘t Veld – ni vojna vlade proti medijem, ampak obratno, vojna medijev zoper vlado, pravi slovenski problem ni niti obstoj desnice niti obstoj levice, ampak zevajoč prostor liberalne, tj. svobodomiselne, ne nevedne ali sprenevedave politike.
Dr. Dimitrij Rupel je sociolog, politik, diplomat, pisatelj, dramatik, urednik, publicist ter nekdanji zunanji minister.
[1] Renata Salecl, “Konec politične apatije”, Sobotna priloga Dela, 5. junija 2021.
[2] Rok Plavčak, “Agnotologija vsakdanjega življenja”, Literatura, letnik XXXIII (april 2021), str. 182.
[3] Glej Saša Vidmajer, “Kakšna država smo postali”, Sobotna priloga Dela, 5. junija 2021.
[4] Glej Miroslav Stanojević, “Sindikati, demokracija in avtoritarizem”, Sobotna priloga Dela, 5. junija 2021.
[5] Glej Jože Mencinger, “Kdaj bomo spoznali, da nam ni mesto v Natu?”, Pisma bralcev Sobotne priloge Dela, 5. junija 2021.
