Piše: Jože Biščak
Nekoč so bili ljudje vajeni, da so imeli v domovini moralne avtoritete. Ko so ti moralni arbitri povzdignili svoj glas, je bil to znak, da je v družbi v resnici nekaj narobe. Z uničevanjem in s spodkopavanjem tradicionalnih vrednot je vse manj takih, ki bi jim že zaradi njihovega položaja lahko zaupali in verjeli, pa naj gre za glave družin, učitelje, sodnike, cerkvene dostojanstvenike ali preprosto za posameznike, ki so pridobili zaupanje, da res znajo presoditi, kaj je prav in kaj narobe. In bi potem to mnenje tudi obveljalo. Danes se je vse postavilo na glavo. Vdor progresivizma je povzročil moralni razkroj, pogledi posameznikov, ki jih provzgojno aktivistični mediji predstavljajo kot ugledne in malodane nezmotljive, se skrbno prilegajo kvaziliberalnemu pogledu na svet. Dobesedno vsak odmik od te premočrtne partijske linije je označen za odmik v totalitarnost. Temu sledi ustrahovanje in medijski pogrom.
Minuli teden sta se zgodili dve stvari, ki to potrjujeta. Najprej je tu memorandum o svobodi medijev in svobodi izražanja v Slovenij, ki je nastal pod mentorstvom komisarke Sveta Evrope Dunje Mijatović. Če ne bi bil povabljen in ne bi sodeloval pri spletnih pogovorih (s slovenskimi novinarji, predstavniki civilne družbe in z medijskimi strokovnjaki), ki so jih moderirali njeni strasbourški uslužbenci, skoraj ne bi verjel, da je mogoče sfabricirati toliko manipulacij in laži. Poročilo je izrazito pristransko, zadeve, ki smo jih izpostavili skupaj z nekaterimi kolegi, ki so (bolj) konservativnega svetovnega nazora, so bile (skoraj) v celoti izpuščene. Danes mi je resnično žal, da sem sploh sodeloval, ker sem tako prispeval k legitimnosti poročila. Spoznanje, da sem bil povabljen zato, da so me izrabili samo za potrjevanje njihovih vnaprej izdelanih mnenj, me v resnici teži. Lahko bi vedel.
Priznam, bil sem naiven, čeprav se mi je tisti hip zazdelo, da bo Mijatovićeva vendarle izkoristila priložnost in podala realno sliko dogajanja v Sloveniji. Tako sem lahko prebral, da je medijska svoboda v Sloveniji ogrožena in da so žrtve izključno levo usmerjeni novinarji, ki jih je strah svobodnega izražanja. Še enkrat se je pokazalo, da v njihovem svetu 2 plus 2 ni (nikoli več) štiri, ampak poljuben rezultat, ki ustreza njihovim pogledom. Kam to pelje, je jasno; to je enosmerna cesta v propad. Če bi Mark Watney (Matt Damon) v filmu Marsovec (The Martian) ravnal tako kot Dunja Mijatović, na človeku zelo neprijaznem Marsu ne bi preživel niti minute. A je sprejel realnost in se zanesel na svoje naravoslovno znanje, kjer je 2 plus 2 vedno (!) štiri. In preživel.
Temu memorandumu je v vrtoglavo kratkem času sledila uradna izjava štirih voditeljev »neodvisnih« institucij s Tomažem Veselom, predsednikom Računskega sodišča RS in popoldansko obrtjo na Fifi, na čelu. Pravzaprav gre za neskončno jeremijado o pritiskih politike na njihovo »neodvisno« delo in »ugledne« institucije. No, resnici na ljubo so te institucije postale smrdljivo močvirje ravno zaradi ljudi, ki jih vodijo. Lahko si enojni, dvojni ali trojni doktor, imaš vse mogoče nazive in nagrade, se trkaš po prsih, za nameček imaš popolno podporo medijskega mainstreama, pa si še vedno pokvarjen idiot. Formalna izobrazba in inteligenca sta dve različni stvari. Prvo z lahkoto pridobiš, drugo imaš ali je nimaš; moralna avtoriteta ti z izobrazbo ne pritiče samodejno, na dolgi rok jo pridobiš s svojim ravnanjem. In poker podpisnikov (Tomaž Vesel, Robert Šumi, Mojca Prelesnik in Peter Svetina) sodi med viruse, ki pod krinko pozivov k spoštovanju pravil demokracije širijo pandemijo ideološko motivirane nove morale, ki je uperjena proti aktualni desnosredinski vladi in tlakuje pot Vesela v politiko.
