Piše: Jože Biščak
Slovenski mediji so se na dolgo in široko razpisali, kako je v ZDA pod Donaldom Trumpom ogrožena svoboda govora. Kot dokaz in tipičen primer so navedli satirično oddajo Jimmyja Kimmla, ki jo je televizijska mreža ABC ukinila zaradi voditeljevih izjav ob umoru konservativnega aktivista Charlieja Kirka.
ABC je zdaj oddajo vrnila na zaslone, edino kar pri vsej zadevi resnično moti, je napoved predsednika Zvezne komisije za komunikacije (FCC) Brendana Carra o vladnem ukrepanju zoper ABC. Ker je Carr nastopil s pozicije politične moči, je to vsekakor nevarno. Toda hkrati so pozabili na humoristično serijo Roseanne, ki jo je prav ta ABC leta 2018 ukinil in zaradi domnevno neprimernih komentarjev odpustil glavni obraz Roseanne Barr. Tudi takrat je k temu pripomogla politika. Toda tisti, ki se zdaj zgražajo zaradi Kimmla in govorijo o omejevanju svobode govora, so takrat potezo ABC proslavljali.
Grožnje s pozicije politične (izvršilne) moči smo v Sloveniji že doživeli. Marjan Šarec je jeseni 2018 kot predsednik vlade zagrozil s posledicami za podjetja, ki bodo oglaševala v reviji Demokracija. Podobno je žugal in še žuga aktualni premier Robert Golob, Gibanje Svoboda je ustanovila in tudi vodi preiskovalno komisijo, ki je namenjena izključno diskreditaciji in uničenju medijev, ki levičarjem niso pogodu. A nihče od medijev tega ni problematiziral, niti ne problematizira, kot se hkrati zgražajo nad ameriško administracijo.
S tako imenovano »kulturo odpovedi« (»cancel culture«), ki so jo kot družbeni fenomen, ki je sčasoma prerasel v pravo religijo, proslavili levičarji, se danes soočajo prav – levičarji. Toda nikakor ne v taki meri, kot so je bili deležni konservativci, ko je ena sama napačna beseda, prepričanje o samo dveh spolih, zavračanje splava ali izrečena šala lahko pomenila konec kariere. Pri tem ni šlo samo za trole, zbrane v progresivni drhali na družbenih omrežjih, ampak za tudi politično in gospodarsko silo, ki je uničila vsakogar, ki se ni strinjal s progresivnimi.
Spomnite se zelo agresivnega feminističnega gibanja MeToo (»Jaz tudi«). Njihovo jezo je občutil vsakdo, ki se z njimi ni strinjal. Raziskava inštituta Cato je pokazala, da je 77 odstotkov konservativcev priznalo, da so zaradi strahu pred izgubo službe ali negativnimi odzivi prisiljeni v samocenzuro. Ali gibanja BLM (»Črnska življenja štejejo«). Kdor je kritiziral gibanje, ki je promoviralo kariernega kriminalca Georga Floyda, se je znašel na udaru. Zadeva je pljusknila tudi v Slovenijo. Urednica revije Gloss Tea Hegeduš je na naslovnici objavila črnsko manekenko in dodala pripis »Vsa življenja štejejo«. To je bilo označeno za rasistično. Zaradi pritiskov se je opravičila, vendar zapisala: »Vsi ljudje na planetu imajo pravico do enake obravnave in spoštovanja ne glede na barvo, narodnost, veroizpoved, spol, starost ali spolno usmerjenost.« Pa levičarjem spet ni bilo prav.
To je bil čas, ko je službe zaradi napačnih besed izgubilo na stotine, na tisoče desno usmerjenih ljudi. Na levičarskem črnem seznamu se niso znašli le običajni ljudje, temveč tudi profesorji, strokovnjaki, filmski igralci, pisatelji in akademiki, ki so bili demonizirani samo zaradi tega, ker se njihova mnenja niso skladala z ortodoksnimi levičarskimi stališči. To je bilo večletno strupeno ozračje: pod pretvezo sovražnega govora je prihajalo do omejevanja svobode govora, ustvarjalo se je ozračje strahu in zatiranja. Tudi zato je bil odziv na umor Charlieja Kirka tako silovit; umorjen je bil človek, ki je zagovarjal vrednote, zaradi katerih so bili desničarji soočeni s kulturo preklica. Danes se s tem soočajo progresivni.
Ironija usode je, da se je levičarjem, ki so kulturo preklica uporabili kot orožje proti desnici, vse skupaj vrnilo kot bumerang.
