Piše: Gašper Blažič
Za Moldavijo verjetno večina Evropejcev komaj ve, da ta država sploh obstaja. In to v Evropi, na njenem vzhodu, med Romunijo in Ukrajino. Je ena izmed dedičev nekdanje Sovjetske zveze, dejansko pa velika večina njenih prebivalcev govori romunščino. Že kratek pregled njene zgodovine je dokaj zanimiv: ob nastanku Sovjetske zveze je bila na območju tedanje Sovjetske socialistične republike Ukrajine ustanovljena dokaj majhna avtonomna republika, ki pa se je z odvzemom romunskega ozemlja močno povečala in dobila status sovjetske socialistične republike. 27. avgusta 1991 je razglasila neodvisnost, samo nekaj dni po neuspelem prevratu v Moskvi, ki je za hip odtegnil pozornost evropske javnosti od vse bolj ognjevitega konflikta v razpadli Jugoslaviji.
A že kake pol leta kasneje so bili Moldavci prvi, ki so plačali ceno za samostojnost od Kremlja. Dokaj številčna ruska in ukrajinska manjšina ob reki Dnester je v strahu pred združitvijo Moldavije s sosednjo Romunijo krenila v oborožen upor. Po dokaj kratki vojni je sledilo premirje, ki traja še danes, na tleh Moldavije pa je nastala nova država, ki nikoli ni dosegla mednarodnega priznanja. Pridnestrska republika (alias Transnistirija), kakor se imenuje ozemeljski pas ob meji z Ukrajino, je povsem samostojna država z lastnimi državnimi simboli, ki so ohranili vso sovjetsko ikonografijo. In tudi sedanje reportaže s tega območja Moldavije pričajo o tem, da se je leta 1991 tam čas ustavil – kot da Sovjetska zveza nikoli ni razpadla. Očitno pa se arhitekti dnestrskega upora iz leta 1992 niti ne belijo glave s tem, da njihova država za svet ne obstaja in da so še vedno pod zastavo Moldavije. Navsezadnje so dosegli, kar so hoteli: Moldavija brez njihove privolitve ne more zlesti v naročje Romuniji, ki se je komaj dve leti pred razpadom SZ znebila diktatorja Ceauşescuja, a so položaje za njim zasedli drugi člani romunske komunistične partije. Projekt samostojne države znotraj Moldavije, ki je očitno dobil navdih v nastanku SAO Krajine na Hrvaškem, pa je navdihnil tudi separatiste v drugih državah nekdanje SZ, denimo v Gorskem Karabahu, armenskem etničnem otoku v Azerbajdžanu, pa v Južni Osetiji, odcepljenem delu Gruzije, ki prav tako ne more več nadzorovati omenjenega dela svojega ozemlja.
Prav tovrstni medetnični konflikti, ki so začeli tleti že konec osemdesetih let, so bili dejansko glavni dejavnik pri nasprotovanju Zahoda slovenskim osamosvojitvenim procesom. Obstajala je namreč bojazen, da bo sovjetsko jedrsko orožje prišlo v roke skrajnežev, s tem pa bi se ponovila velika nevarnost iz leta 1983, ko je bil svet na robu spopada z jedrskimi raketami. Ob tem je zanimivo, da je prvi mož Ruske federacije Boris Jelcin očitno dobro razumel znamenja časa: vedel je, da sovjetska »naddržava« ne bo več dolgo zdržala, zato je ostal odprt tudi do slovenske smeri: sredi maja 1991 je namreč delegacija slovenske vlade pod vodstvom Lojzeta Peterleta obiskala Moskvo in se srečala z Jelcinom. Ne glede na to, da je Jelcinova Rusija kasneje sicer ostala zaveznica srbskih interesov, je Jelcin previdno podprl slovenske osamosvojitvene težnje (kakor je razvidno iz naslovnega članka v časopisu Delo z dne 17. maja 1991), saj se je zavedal, da druge možnosti ni. To je seveda pomenilo, da Ruska federacija ob siceršnji tradicionalni povezavi s Srbi ne bo preprečevala mednarodnega priznanja Slovenije. Približno v istem času je tedanji jugoslovanski obrambni minister Veljko Kadijević v Moskvi iskal močnega zaveznika v svojem sovjetskem kolegu Dmitriju Jazovu, vendar mu slednji ni mogel obljubiti veliko. Je pa Jazov nato avgusta 1991 stopil na stran pučistov, ki so rušili Mihaila Gorbačova, vendar je bil spet Jelcin tisti, ki je arhitektom državnega udara v Moskvi podstavil nogo.
Ne glede na to pa je Jelcin zagrešil tudi nekaj usodnih napak: v svojem postsovjetskem obdobju je bila Rusija država velikega kaosa in prihvatizacije, ko so številni oligarhi nesramno obogateli, večina prebivalcev pa je bila pahnjena v revščino. Po tistem, ko je na referendumu 25. aprila 1993 dobil potrebno zaupanje javnosti, je jeseni istega leta sledila okrepitev politično-ustavne krize, ki je vrh dosegla z vojaško obkolitvijo sedeža ruskega parlamenta in vojno sredi Moskve, kjer sta nasproti Jelcinu stala podpredsednik Aleksander Ruckoj in politik čečenskega porekla Ruslan Hazbulatov. Nova ustava je utrdila vlogo predsednika Ruske federacije, že leto kasneje pa je sledil prvi val čečenske vojne, v kateri pa je Rusija utrpela hudo škodo. Leta 1999, tako rekoč ob svojem zatonu, pa je Jelcin omogočil prihod takrat 47-letnega Vladimirja Putina (vnuka Leninovega kuharja!) najprej na čelo ruske vlade, nato pa, ko je sam odstopil, na čelo Ruske federacije. Že slabi dve leti po tistem je Putin prvič obiskal Slovenijo, ko je bil na Brdu pri Kranju njegov sogovornik ameriški predsednik George W. Bush.
Čeprav je bil tedaj novi ruski vladar kljub svoji nesporni KGB-jevski karieri med tistimi, ki so trdili, da je komunizem slepa ulica, je kaj kmalu prešel v svojo značilno imperialistično politiko. Lahko se strinjamo z ugotovitvijo dr. Aleša Mavra v zadnji številki priloge Družine »Slovenski čas«, da sta prav Putin in njegov beloruski kolega Aleksander Lukašenko (belorusko: Aljaksandr Lukašenka) od mrtvih obudila sovjetskega leviatana. Ne glede na to pa drži, da je Putin zelo skrbno izbiral čas, kontekst in način imparialističnega osvajanja. V vojni z Gruzijo leta 2008 mu je uspelo, da je Stalinovi (ožji) domovini dokončno iztrgal iz rok Južno Osetijo. Nato je sledila slabo prikrita akcija proti Ukrajini, kjer je najprej prišlo do dramatične odstavitve prorusko usmerjenega predsednika Viktorja Janukoviča, ki je bil pred tem najprej guverner Donecka in nato predsednik ukrajinske vlade. Po Evromajdanu, ki je odplaknil Janukoviča, se je začela Ukrajina krčiti: najprej se je zgodil odvzem Krima, nato pa še vojna v vzhodnoukrajinski regiji Donbas (Doneck in Lugansk), ki je niti dvakratni mirovni sporazum v Minsku ni mogel povsem odpraviti.
Rusko priznanje obeh seperatističnih »ljudskih republik« na vzhodu Ukrajine ter vkorakanje »zaščitnih čet« Rusije na to območje je bila samo potrditev dejstva, da je Putin zelo zvit imperialist, ki zna zelo dobro prečitati šibke točke Zahoda. Slednji bi se moral zganiti najkasneje leta 2014 ob krimski krizi, ki je v praksi razdrla tedaj dvajset let star mednarodni sporazum iz Budimpešte, s katerim se je Ukrajina odrekla jedrskemu orožju v zameno za nedotakljivost njenih meja. Sporazum, ki sta ga na strani nekdanjih držav SZ podpisala še Rusija, Kazahstan in Belorusija, s strani Zahoda pa ZDA, Velika Britanija in Francija, je tako že od leta 2014 naprej dejansko mrtev, saj je mednarodna skupnost na rusko priključitev Krima dejansko reagirala zelo medlo. Kar je bilo za Putina zelo dragoceno sporočilo, le počakati je moral na ugoden trenutek.
Ne glede na to vseeno ostajam pri tezi, da rusko lomastenje po Ukrajini dejansko na nek način koristi Bidnovi administraciji v ZDA, saj ima ta velesila najšibkejšega predsednika po koncu hladne vojne. Putin pa je samo še enkrat potrdil, da je velik lisjak, proti kateremu bo Zahod težko našel protiutež, predvsem zaradi cen energentov, ki letijo v nebo. A vendarle bo mednarodna javnost morala Kremlju sporočiti, da kakršnokoli spreminjanje meja v Evropi brez soglasnega revidiranja sporazuma iz Budimpešte iz leta 1994 ne pride v poštev.
