1.2 C
Ljubljana
nedelja, 29 januarja, 2023

Ko nam volkovi (skupaj z golobi) štejejo ovce

Piše: Gašper Blažič

Ker radi pravimo, da je zdravje naše največje bogastvo, in ker so zdravstvene teme – sem spada tudi ves tisti televizijski šovbiznis z nadaljevankami, kjer glavno vlogo igrajo zdravniki – verjetno tudi vsi vemo, kaj je naloga dobrega zdravnika. Najprej da pravilno določi diagnozo in na tej podlagi odredi ustrezno zdravljenje. Seveda je res, da diagnozo lahko določi glede na simptome, a potrebno je zdravljenje vzroka in ne zgolj simptomov neke bolezni.

Če bi našo državo po logiki analogije primerjali s človekom, ki je letos praznoval 31. rojstni dan, lahko rečemo, da je ta človek spet nevarno zbolel. Toda bilo bi napak, če bi se ozirali samo na simptome in zdravili samo te, medtem ko se vzroka bolezni ne bi dotaknili. Zdi pa se, da se ves čas dejansko ukvarjamo samo s tem, kako odpraviti simptome in vzpostaviti stanje navideznega miru, ne da bi se dotaknili resničnih vzrokov bolezni. Kar je dejansko medvedja usluga bolniku, ki bo čez nekaj časa še bolj nevarno zbolel.

Demokrati, ki se “fajtajo” – proti opoziciji

Poglejmo enega od teh simptomov. Imenuje se Urška Klakočar Zupančič. Ki se rada pohvali, da je bila Sorosova štipendistka, magistrica znanosti in tudi  pisateljica. Nekdanja okrajna (!) sodnica je od letos spomladi predsednica Državnega zbora RS, torej zakonodajnega organa naše države. Po vseh vragolijah si je v zadnjem času privoščila nekakšen boksarski dvoboj s strankarskim kolegom Dejanom Zavcem in se pri tem strašno razjezila na »špilferderberje« iz SDS, ker so menda otrokom pokvarili presenečenje. Kajti razredni sovražnik bo vedno, brez izjeme, vse zasral, vse onesnažil in naredil zgago. No, nato pa sledi fototermin v slogu plesalke iz pariškega »rdečega mlina«. In se človek sprašuje, ali je to sploh še država ali gre v resnici za neko slabo cirkuško predstavo, za nekakšno kopijo brez originala.

Nič drugače ne bi mogli opredeliti sedanjega premierja dr. Roberta Goloba, domnevnega energetskega genija, zaradi katerega ima Slovenija glede na evropsko povprečje zelo visoko ceno električne energije. In ki prisega na »zeleni preboj«, istočasno pa išče možnosti izkopa premoga za zagon petega bloka Termoelektrarne Šoštanj, ki je sicer na hladni rezervi.

In da seveda ne govorimo o najbolj vidni civilnodružbeni podpornici te vlade Nike Kovač, ki ves čas veliko »fajta« – proti opoziciji.

Genski zapis Slovenije se ni znebil sledov SFRJ

Lahko bi našteli tudi druge številne simptome hude bolezni naše države. A simptomi so tu dejansko bolj drugorazredna tema, če uporabim besedišče enega od bivših predsednikov republike. Ki je bil tudi sam po sebi simptom iste bolezni. In ta bolezen se dejansko skriva že v genskem zapisu naše države. Ker se pričakovanja, ki temeljijo na rojstnem listu naše države, ne ujemajo z njenim genskim zapisom. Ta genski zapis pa dejansko vsebuje močno dedno povezanost z rajno SFRJ. Pa čeprav smo se leta 1991 zaklinjali na diskontinuiteto z nekdanjo partijsko državo. Vsaj na videz.

Za natančno analizo, kje se je v resnici ohranila kontinuiteta med komunistično Jugoslavijo in samostojno Slovenijo bi bilo verjetno potrebno pregledati vse dokumente partijskih kongresov na nivoju Jugoslavije in (SR) Slovenije od začetka do konca. Zato naj ob tej priložnosti omenim samo drobec iz zapuščine partijskega kongresništva. Namreč, leta 1958 se je v okviru kongresov ZKJ in ZKS že pojavila prva izrecna ideja o demokratizaciji družbe, takrat seveda preko kardeljanske ideje samoupravljanja. Kdor nekoliko površinsko bere vso to partijsko latovščino, dobi vtis, da je šlo partiji res za neke vrste demokracijo. Kar sicer ni čista laž. Režim je namreč ves čas iskal potrditev legitimitete s strani ljudstva, tovrstna aktivnost je imela velik zagon v času vladavine liberalnega komunista Staneta Kavčiča konec šestdesetih let, ko je bilo potrebno nadaljevati reformno politiko nenadoma umrlega nekdanjega oznovca in kasneje vplivnega komunističnega politika Borisa Kraigherja. Po svinčenih sedemdesetih, ko je Titov dogmatični poseg v novo partijsko paradigmo nekoliko zaustavil ta razvoj, hkrati pa je prišlo do sprejema zadnje kardeljanske ustave in do relativnega gospodarskega miru (ki je trajal le nekaj let!), je v viharnih in kriznih osemdesetih letih novi slovenski partijski voditelj Milan Kučan znova obudil Kavčičeve pristope pri tehnologiji vladanja.

Na tem mestu ne bi rad ponavljal že znanih dejstev o mnogih gnilih kompromisov, ki so sledili partijski najavi »sestopa z oblasti«, a morda velja spomniti vsaj na to, da se tedanje države sovjetskega bloka Madžarska, Češkoslovaška in Poljska niso ukvarjale z osamosvojitvijo od neke druge države, zato so demokratične sile tam lažje pometle z nasledstvom partijskih elit.

Stalinovo štetje glasov – pardon, ovac

In navsezadnje velja tudi opozoriti na dejstvo, da se obrat v letih 1990 (prve večstrankarske volitve) in 1991 (osamosvojitev – ne odcepitev! – od Jugoslavije) v resnici ni ničemer dotaknil očiščenja družbenih podsistemov, pri čemer velja izpostaviti zlasti medije in medijsko vzgojo. Javni zavod RTV Slovenija je danes na udaru prav zaradi tega, ker ni popolnoma »naš« (s stališča nasledstva oblasti do leta 1990). Drugi tak pomemben podsistem je izvedba in nadzor volitev. Tudi najbolj razvpiti komunistični voditelj na svetu J. V. Stalin je vedel, kako pomembno je, kdo šteje glasove (ne glede na to, koliko glasov je dobil kdo). Torej, “živimo v pravljici, kjer volk nam ovce šteje” (J. B. Benč).

Da Stalin tega ni rekel tja v en dan, sedaj dobro vedo v Republiki Srbski, kjer se vrstijo protesti zaradi volilnih goljufij, s katerimi si skuša Kučanov in Putinov prijatelj Milorad Dodik podaljšati obdobje svojega vladanja. Predsednik državne volilne komisije (v BiH, ne v Sloveniji, da ne bo pomote) potrdil, da je prišlo do hudih nepravilnosti. In pri nas v Sloveniji? Oblastniki med vrsticami priznavajo, da so nepravilnosti res bile, a ukrepati se ne sme! Kar pomeni, da mora oblast v državni volilni komisiji zadržati nekdanji poslanec tranzicijsko-plenilske LDS, čigar priimek je isti kot naziv legendarne maskote zimskih olimpijskih iger leta 1984 v Sarajevo. In takole nam še naprej taki majhni volkci štejejo ovce. Pardon, glasove.

In glavna težava pri vsem tem sploh niso razni prežvekujoči Jonasi, plesoče Urške in prepotentne Nike. Večji problem je, ker bomo vsi butasti ostali vse bolj občutili posledice nove etape vladanja »svobodnjaških« naslednikov elite, ki je leta 1990 za potrebe javnosti »sestopila z oblasti«. Ko vam bodo davki požrli vsebino denarnico in ko boste pozimi ugotovili, da je vaše stanovanje precej bolj mrzlo kot leto prej, se spomnite na datum 24. april 2022 in kdo je takrat štel glasove.

O psihološkem obdelovanju slovenskih ljudskih množic pa seveda v naslednji kolumni.

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine