Piše: dr. Matevž Tomšič
Ena najbolj bizarnih izjav sedanjega premiera Goloba v času kampanje pred aprilskimi državnozborskimi volitvami je bila tista, kako da bi morali Slovenci jesti manj mesa. Tovrstno poseganje v posameznikove osebne izbire, ki je v popolnem nasprotju z imenom njegove stranke (ta namreč vsebuje besedo svoboda), ni bilo deležno kakšnih omembe vrednih kritik v dominantnih medijih – pač v skladu z njihovo usmeritvijo, da je treba Roberta Goloba kot favorita tranzicijske levice brezpogojno podpirati. Pomislimo samo, kakšen kraval bi nastal, če bi kaj takšnega izjavil kdo drug, denimo Janez Janša.
Vendar ta izjava očitno ni bila nekakšen zdrs, se pravi nekaj, kar bi človek izrekel nepremišljeno, v žaru predvolilnega boja. Nedavno je v svojem govoru v evropskem parlamentu izrekel nekaj podobnega. V imenu varovanja okolja bi morali po njegovem korenito spremeniti prehranske navade (saj da je sedanji tip pridelave hrane okoljsko nevzdržen). Bistveni element te spremembe je nič drugega kot manjša količina zaužite hrane na osnovi mesa.
Naš premier se je torej z vso resnostjo namenil spremeniti naš način prehranjevanja. Gre za še eno od oblik dejanskega omejevanja svobode, ki nam jo prinašajo tisti, ki trdijo, da so nas »osvobodili«. Česa takšnega, da bi ljudem predpisovali jedilnike, da bi jim zapovedovali, kaj smejo jesti in česa ne, se še fašisti ali komunisti niso spomnili.
Resda ni Golob nikjer napovedal prepovedi uživanja ali prodaje mesnih izdelkov. Vendar je njihovo dostopnost mogoče omejiti na druge načine, denimo tako, da država zviša davke nanje ali da z zakonskimi uredbami (beri s prisilo) skrči obseg živinoreje, s čimer se zmanjša ponudba mesa. S tem bi se to močno podražilo, zato si ga mnogi ne bi mogli privoščiti v želenih količinah.
Izbira načina prehranjevanja je stvar vsakega posameznika. In nikogar drugega. Je integralni del njegove osebne svobode. Podobno kot ima vsak sam pravico odločati o tem, kakšen poklic bo izbral, kako bo preživljal svoj prosti čas, s kom se bo družil. Gre za pravico do izbire življenjskega sloga. In moderna država mora to spoštovati. To, da danes ljudem »ne gleda v spalnice«, se pravi, da jim ne zapoveduje, s kom se smejo in s kom se ne smejo spuščati v intimna razmerja, nedvomno velja za civilizacijsko pridobitev moderne liberalne demokracije.
Sedaj pa bi nekateri želeli ljudem »gledati v kuhinje«. Golobov primer na žalost ni osamljen. Težnje po spreminjanju prehranskih navad se krepijo na globalni ravni. Pri tem je meso najbolj na udaru. Navajajo se »znanstvene« raziskave, ki domnevno dokazujejo škodljivost uživanja mesnih izdelkov v smislu obremenjevanja okolja in vpliva na zdravje ljudi. (A spomnimo se, katere vse vrste jedil so v preteklosti razglašali za škodljive.) Tako so se nekatere države, denimo Nizozemska, odločile za drastično omejevanje živinoreje. Takšna politika je samomorilska, saj spodkopava potencial Evrope za prehransko samooskrbo.
A očitno je za nekatere pomembnejše udejanjanje ideoloških postulatov. Varovanje okolja je postalo dandanes natanko to – ideologija namreč (ki se odraža v sintagmah, kot so globalno segrevanje, okoljska oz. podnebna pravičnost itd.). Na okolje nekateri gledajo kot na vrhovno in absolutno dobro, ki mu je treba žrtvovati dobro ljudi tukaj in zdaj. Tu lahko najdemo vzporednice s komunizmom. T. i. doseganje podnebnih ciljev deluje podobno, kot je v komunističnih časih delovalo »ustvarjanje brezrazredne družbe«. Gre za odrekanje sedanjim civilizacijskim dosežkom v imenu abstraktnih ciljev (nekako v stilu »slabše danes za boljše jutri«). V imenu tega bi nas nekateri radi oropali celo svobode.
