Terryja Millerja iz Bulkeleya najbrž ne poznate. No, gre za 17-letnega srednješolca, ki ima rad atletiko. In tekmuje. Do lanske spomladi kljub velikim željam precej neuspešno. Na stezi je vedno požiral prah izpod športnih copatov sovrstnikov. Nato se je zgodil čudež. Na odprtem državnem prvenstvu v zvezni državi Connecticut junija lani je zmagal v teku na 100 in 200 metrov. In ne samo to. V obeh disciplinah je postavil rekorda. Kaj se je zgodilo? Je dobil novega trenerja? Je več treniral? Je izboljšal start? Ali se je preprosto začel dopingirati?
Nič od tega. V času, ko se je leto 2017 prevešalo v letu 2018, je doživel razsvetljenje, da je ženska. »Eureka,« je najbrž rekel ob (samo)spoznanju, da je za njegove slabe rezultate krivo dejstvo, da je tekmoval s fanti, namesto da bi z dekleti, če pa se počuti kot ženska. Logično, mar ne? Od takrat naprej trenira z dekleti in tekmuje z njimi. Šprinta v Connecticutu sta bila njegovo (ali njeno) prvo veliko tekmovanje. Zmaga in rekorda v konkurenci s telesno šibkejšimi sta bila pričakovana. Terry ima še vedno penis, biološko je moški, ima pa se za transseksualca. Pritožbe drugih staršev, češ da ni pošteno, da »dedec« tekmuje z njihovimi hčerkami, so LGBT aktivisti, kakopak, označili za transfobne.
Na to je minuli teden v Sunday Timesu opozorila Martina Navratilova. V skoraj apologetski kolumni je menila, da je skrajno nepošteno, da moški, ki se pretvarjajo, da so ženske, tekmujejo v ženski konkurenci. »Tik pred Božičem sem po naključju naletela na mater in očeta, ki sta razpravljala o spolu in poštenosti v športu. Reagirala sem povsem nagonsko in tvitnila: ´Ne moreš se samo razglasiti za žensko in že lahko tekmuješ z ženskami. Obstajati mora nekaj standardov zato; če imaš penis in tekmuješ kot ženska, to že niso standardi.´« je zapisala Navratilova in spomnila, da se je na ta tvit oglasila transseksualka Rachel McKinnon, češ da je transfobna. »Mogoče bi morala tvitniti bolj previdno in manj dogmatično, ampak nisem bila pripravljena na napad, ki je sledil,« je še napisala Navratilova.
Kanadčanka Rachel McKinnon je postala znana lani jeseni, ko je osvojila naslov svetovne prvakinje v kolesarskem šprintu na pisti. Medijski mainstream je navdušeno poročal, da je bila prva transeksualka, ki je prišla do zlatega odličja. Poraženki, Nizozemka Carolien Van Herrikhuyzen in Američanka Jennifer Wagner, sta na zmagovalnem odru ob McKinnonovi, profesorici na akademiji Charleston, izgledali kot punčki. Predvsem pa sta bili ženski, še vedno imata vagino, medtem ko ima grdoba Rachel še vedno penis. Ko je to tvitnila tretjeuvrščena Wagnerjeva, češ da gre za nepošteno konkurenco, so jo neusmiljeno napadli in žalili. Tako zelo, da se je opravičila in umaknila komentar. Če tega ne bi storila, tako ji je bilo zagroženo, ne bi smela več tekmovati.
In upam, da vemo, kdo se je oglasil v zvezi z nepoštenimi transseksualnimi praksami v športu? Ena najboljših teniških igralk vseh časov; igralka, ki je v ženski tenis vnesla dinamiko in agresivno igranje; igralki, ki je bila poldrugo desetletje ves čas med prvimi tremi; in igralka, ki je deklarirana lezbijka. Tega nikoli ni skrivala in je za LGBT skupnost v ZDA naredila več, kot katera druga lezbijka onkraj luže. A vse to je bilo premalo, da bi se Navratilova izognila fanatični reakciji transseksualnih aktivistov in LGBT medijev. Čez noč je bila ožigosana za transfobno.
Za razliko od LGBT aktivistov je za nas normalne ljudi povsem jasno, kaj je razlog, zakaj je šport razdeljen po biološkem spolu. Ženske imajo od tega številne prednosti, je zapisal Jim Daws, kolumnist portala American Thinker: od koristi za zdravje do življenjskih izkušenj, od športa do donosne kariere. Dekleta in ženske imajo tako enake priložnosti kot moški kolegi. In Navratilova je pionirka boja, da imata oba spola enakopraven dostop do športnega tekmovanja.
Zaradi politične korektnosti in strahu pred ožigosanjem, ki prihaja s strupenih in zlobnih jezikov nepotešenih in frustriranih LGBT aktivistov, je vse to ogroženo. Transseksualci počasi dobivajo pravico, da biološki moški tekmujejo z ženskami in dekleti. In na zmagovalnih odrih gledamo mišičaste moške, ki si domišljajo, da so ženske. Poleg njega pa pravi ženski, ki sta proti tej gori mišic popolnoma nemočni. Kar poglejte na spletu 39-letnega Gavina Hubbarda (zdaj Laurel Hubbard), ki v dviganju uteži nastopa med ženskami. Pogled na te slike je ogaben, človeku gre na bruhanje. Ali Hannah Mouncey, avstralsko reprezentantko v rokometu. Še ne toliko nazaj ji je bilo ime Callum in je igral v moški rokometni reprezentanci, predtem pa je bil igralec rugbyja.
Bistvo športa je tekmovanje z drugimi. Tudi priložnost za zmago mora biti enaka za vse. Če pa v ženski konkurenci tekmuje moški, je tekmovanje nepošteno. »Športa ne smemo žrtvovati zaradi peščice spolno nesrečnih moških, ki sanjajo, da bi tekmovali s pravimi ženskami,« še meni Jim Daws. Pa še kako prav ima. Zato lahko le upamo, da bo Navratilova pritegnila tudi druge vrhunske športnice, da povzdignejo glas in ustavijo norost. Moške, ki menijo ali si domišljajo, da so ženske, in bi svoje (ne vem kakšne) fantazije tešili tako, da tekmujejo z ženskami, pa je najboljše napotiti k vrhunskim psihiatrom. V vrhunskem ženskem športu nimajo kaj početi.
