Piše: dr. Matevž Tomšič
Odkar nam vlada »svoboda«, tako rekoč ne mine teden, da nam oblastniki ne bi postregli s čim, kar je v svojem bistvu zlagano, dvolično ali celo sprevrženo. Njihovo početje stalno tepta tisto vrednoto, ki jo nosijo v svojem imenu. Rečemo lahko, da takšnega razkoraka med predvolilnim leporečenjem in aktualno politično prakso vladajočih še nismo videli v zgodovini samostojne Slovenije.
Tako so v največji vladni strani napovedali, da pripravljajo zakon proti poveličevanju nacizma, fašizma in kolaboracije. Drži, da mnoge države poznajo zakonske sankcije, ki omogočajo pregon tistih, ki častijo nosilce in simbole ideologij, ki so v očitnem nasprotju z demokratično ureditvijo, saj te kot takšne pomenijo njeno spodkopavanje. Vendar v našem primeru očitno nekaj manjka.
Evropski dokumenti, kot je Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je leta 2009 sprejel evropski parlament, govorijo o obračunu z dediščino nacizma, fašizma in komunizma oz. režimov, ki so bili utemeljeni na teh ideologijah. Pripoznano je, da so ti režimi brutalno zatirali ljudi, teptali njihovo dostojanstvo ter sistematično kršili njihove temeljne človekove pravice in svoboščine. Kot takšni so povzročili veliko trpljenje milijonov posameznikov, ki jim je bila odvzeta lastnina, možnost poklicne kariere, osebna svoboda – številnim celo življenje. Zato je omenjena resolucija razglasila 23. avgust za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Datum ni bil izbran naključno, saj je bil na ta dan leta 1939 sklenjen pakt Hitler-Stalin o nenapadanju med nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo. Sporazum med tema dvema diktatorjema, ki ju lahko štejemo za največja zločinca v človeški zgodovini, je pomenil uvod v drugo svetovno vojno in je prinesel razdelitev kontinentalne Evrope med njuni totalitarni državi. Pomenil je tudi dokaz, da sta si oba velika totalitarizma 20. stoletja v svojem bistvu sorodna.
Vendar v prizadevanjih naših vladajočih očitno manjka eden od teh dveh velikih totalitarizmov. Komunizem namreč. A je to pričakovano glede na izvor tistih, ki nam trenutno vladajo. Centri moči, ki so ustoličili sedanjo vladajočo koalicijo (pa tudi leve vladajoče koalicije pred njo), izhajajo iz struktur nekdanjega komunističnega režima. Od tod naklonjenost komunistični ideologiji in njenim simbolom. To je povezano z razširjeno nostalgijo po nekdanji državi in njenem režimu, glede česar je Slovenija zagotovo v vrhu med postkomunističnimi članicami Evropske unije. Bolj kot Češki, Poljski, Madžarski ali baltskim državam je v tem oziru podobna Putinovi Rusiji. Ta nostalgija se izraža v čaščenju ideologije, nosilcev in simbolov tega režima. In kar je posebej problematično, tega ne počnejo družbeni marginalci, ampak ljudje iz vrhov politike, medijev, akademske sfere. Najočitnejši primer je bil nedavni državniški pogreb nekdanjega šefa komunistične tajne policije Janeza Zemljariča, za katerega je dala blagoslov aktualna vlada (brez tega do njega ne bi moglo priti). Da ne govorimo o tem, da se rdeča peterokraka zvezda pojavlja na številnih javnih prireditvah – celo na proslavi slovenskega kulturnega praznika.
V luči vsega tega je boj vladajočih zoper nedemokratične ideologije in njihove simbole navadna hinavščina. Če bi mislili resno, bi začeli pri svojih. Nacističnih ali fašističnih simbolov dandanes v Sloveniji tako rekoč ni na spregled. Te časti samo peščica obrobnežev brez omembe vrednega vpliva v javnosti, medtem ko je poveličevanja komunizma v izobilju, njegovi nosilci pa so tisti, ki imajo moč in vpliv v družbi. Vladajoča koalicija v boju zoper promoviranje idej in simbolov, značilnih za totalitarne in avtoritarne režime, ne more ponuditi rešitev. Sama je namreč del problema.
