18.2 C
Ljubljana
četrtek, 9 maja, 2024

Kapitalizem – zgodba o uspehu

Piše: Keith Miles

Kapitalizem je najuspešnejši gospodarski sistem v zgodovini. Zaradi njegove uspešnosti ga je uvedla tudi Kitajska. Uvedla ga je tudi Rusija. Uvedle so ga nekdanje komunistične države v Afriki, Aziji in Evropi.

Glede na leta in leta protikapitalistične propagande komunističnih fanatikov in socialističnih sanjačev, da ne omenjamo mehkih levičarskih liberalcev, bi to moralo biti presenečenje. Tudi cerkve so krive, ker so se spogledovale z mehkimi levičarskimi idejami, čeprav je treba priznati, da upravičeno opažajo napake in pomanjkljivosti, ki se pojavljajo v kapitalističnem gospodarskem sistemu. Po mojem mnenju kapitalizem ni nikakršna filozofija ali politični sistem, temveč predvsem najučinkovitejši način poslovanja.

Dejstvo, da se kapital uporablja na različne načine, je samo dejstvo; poskus komunizma, da bi to ignorirali ali si domišljali, da tega ni treba upoštevati, je bila popolna neumnost, ki je pripeljala do številnih slabih odločitev. To je bila naivna in zelo osnovna napaka, ki jo je vodil Marxov predsodek. Vsakdo ima neke vrste kapital, od delavca, ki ima svoje orodje, in kmeta, ki ima svoja polja, do lastnika tovarne, ki ima svoje zgradbe in stroje. Pravzaprav je kapital tako pomemben, da sodobni avtorji tako za področje industrije kot tudi za akademsko sfero govorijo tudi o intelektualnem kapitalu in celo o socialnem kapitalu.

Medtem ko se je zaradi kapitalizma povečala blaginja milijonov ljudi, zmanjšal se je odstotek ljudi v skrajni revščini, izboljšalo se je zdravstvo in zmanjšala se je umrljivost otrok, je socializem pogosto prinesel smrt in bolezni. Tako Kitajska kot Sovjetska zveza sta imeli v 20. stoletju lakoto, ki jo je povzročilo slabo upravljanje, Jugoslavija pa je bila po komunistični revoluciji leta 1945 zaradi nacionalizacije kmetij na robu lakote, a jo je preprečila ameriška pomoč. (Komunisti so se bojevali za revolucijo in svoje načrte prekrivali z domoljubnimi željami prebivalstva, ki se je želelo znebiti okupacije oziroma se osvoboditi, tako kot se je moral tudi Stalin po izgubi vojne proti Nemčiji obrniti k domoljubju in nacionalizmu. Ljudje so se bojevali za svojo državo in ne za komunizem.) Sodobni svet z vsem udobjem v gospodinjstvu, ki lajša naporno delo – pralni stroji, sesalniki, hladilniki, televizorji itd. –, je nastal zaradi kapitalističnega sistema. Ob tem moramo omeniti tudi zdravila in sodobno bolnišnično zdravljenje. Rast svetovnega prebivalstva je obvladljiva le zaradi kapitalizma. Pred komunizmom je Rusija hrano izvažala, v času komunizma pa je morala kupovati ogromne količine žita za osnovne potrebe po kruhu.

Zakaj potem kdo še posluša socialistične in levičarske stranke? Te so, kot rečejo Američani, »prodajalke kačjega olja«, saj prodajajo čarobni recept za ozdravitev vsega, ki pa ni nikoli deloval in tudi nikoli ne bo.

Zdaj ni izziv to, da bi dokazali, da je kapitalizem kot gospodarski sistem najučinkovitejši od vseh, kar jih je bilo kdaj v zgodovini; izziv je spoznati, da je največja korist kapitalizma v tem, da ljudi osvobaja. Diktatorji in avtoritarni voditelji nekaterih držav, ki so se spreobrnile in uvedle kapitalizem – zlasti na Kitajskem, v Rusiji in Vietnamu –, imajo radi koristi, bogastvo in moč, ki jih kapitalizem prinaša, vendar zelo pazijo, da ohranijo oblast. Toda na koncu to ne more trajati, kajti ko bodo ljudje postali bogatejši in bodo imeli v lasti svoj košček kapitala (hišo, avto, pokojninski sklad, osebne dobrine, zasebno podjetje itd.), si bodo prizadevali za to, da bodo srečno živeli v svobodni družbi s svobodnim gospodarstvom, in ne bodo želeli vedno večje regulacije in vedno večje vlade.

Zdaj ni treba dokazovati, da je kapitalizem na prostem trgu najučinkovitejši sistem za razporejanje virov, temveč je treba zagotoviti, da bodo ljudje lahko svobodno uživali njegove koristi v resnični demokraciji. Ne pa, da se bodo ozirali čez ramo, kot so se že v preteklosti, ali jim sledijo tajna policija in partijski uradniki. Da bodo torej osvobojeni tudi nove tiranije v obliki vedno večje regulacije, ki jo birokracije obožujejo, in bodo lahko uživali v uspehu kapitalizma.

Keith Miles je akademik, upokojeni finančnik in publicist. Je častni predsednik Društva slovensko-britanskega prijateljstva. Diplomiral je iz financ, magistriral iz filozofije (MA) ter je več kot 40 let deloval kot finančnik in revizor tako v javnem kot zasebnem sektorju, predvsem v Veliki Britaniji.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine