Piše: dr. Andrej Umek
Zadnje dogajanje na slovenski politični sceni me je spomnilo na knjigo Nobelovih nagrajencev za leto 2024 Darona Acemogluja in Jamesa Robinsona z naslovom Zakaj propadajo narodi (Why Nations Fail).
V njej avtorja kot osnovno tezo postavljata, da samo demokracija ter posledično pravna država in ekonomska svoboda vodijo k družbi blagostanja, ekonomskega napredka in enakih možnosti za vse državljane. In obratno, totalitarizmi kakršne koli barve in diktature vodijo v ekonomski propad in splošno revščino. Svojo pripoved začneta s primerom mesta Nogales, ki ga je meja med ZDA in Mehiko razdelila na dva dela. Ameriški Nogales je moderno mesto z visokim življenjskim standardom, mehiški pa je ekstremno reven in ga obvladujejo gangsterji. Geografsko gledano je med njima samo reka Rio Grande.
Neposreden vzrok, da sem začel ponovno razmišljati o omenjeni knjigi in tudi pisati to kolumno, je sodba ustavnega sodišča, da je o interventnem zakonu dopusten naknadni referendum. Nisem pravnik in si zato ne lastim pravice dvomiti o pravni korektnosti te odločitve. Zame pa je nesporno dejstvo, da bo ta odločitev ustavnega sodišča bistveno zavrla ekonomski razvoj Republike Slovenije, zmanjšala njeno mednarodno konkurenčnost in znižala življenjski standard. Kako je torej mogoče, da neka pravno korektna odločitev povzroči toliko škode? To kolumno namenjam razmisleku o tem vprašanju.
Slovenci zgodovinsko gledano nismo imeli veliko sreče. Praktično od konca 1. svetovne vojne je naše ozemlje obvladoval eden od treh totalitarizmov – fašizem, nacizem ali komunizem. Občasno so si ga tudi delili. Rezultat tega sta bila ekonomska stagnacija in obubožanje prebivalstva. Če sledimo avstrijskim arhivom, je bila ob začetku 1. svetovne vojne takratna dežela Kranjska bistveno bogatejša od svojih sosed. Danes pa ni tako. Sosednje Furlanija – Julijska krajina ter avstrijski Koroška in Štajerska imajo bistveno višji standard od Slovenije. Še bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da nas vrsta držav Srednje in Vzhodne Evrope, ki so se prav tako leta 1990 osvobodile komunistične totalitarne oblasti, v ekonomskem pogledu dohiteva in prehiteva – med njimi Češka, Estonija in Hrvaška. Po mojem mnenju je to posledica dejstva, da Slovenija po osamosvojitvi, ki je bila večstoletni cilj našega naroda, totalitarizma ni znala dovolj jasno obsoditi in se ni dovolj temeljito odmaknila od totalitarnih vzorcev. Razprava o tem, kje so relikti komunističnega totalitarizma v naši zakonodaji, daleč presega obseg te kolumne. Zato bom spodaj navedel samo nekaj primerov, ki zgovorno kažejo, da v Sloveniji ni bil vzpostavljen odnos do totalitarizma, kot bi ga pričakovali od demokratične države.
Naj začnem s preprostim dejstvom, da smo edina postkomunistična država, kjer Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu ni bila potrjena v nacionalnem parlamentu – pri nas v državnem zboru. S tem seveda tudi ni bila potrjena odločitev, da je samostojna Slovenija demokratična država, ki je v celoti prekinila s totalitarnimi vzorci. Na to nejasnost, kam želimo, nas opozarja kar nekaj dogodkov, ki jih v demokratični družbi ne bi pričakovali. Eden takšnih je zagotovo dejstvo, da je predsednik Türk odlikoval poveljnika komunistične politične policije, drugi pa, da se je zunanja ministrica šla poklonit enemu od komunističnih klavcev. In zaradi omejenega prostora še zadnji primer, ko slovensko sodstvo obravnava obglavljenje kipa komunističnega diktatorja kot zločin, čeprav bi v demokratični družbi pričakovali, da bodo to razumeli kot resen opomin, da se lokalno še vedno slavi totalitarizem in njegove voditelje. Prepričan sem, da v Italiji ne bi mogli videti kipa Mussolinija ali v Nemčiji Hitlerja.
Prepričan sem, da smo se Slovenci na plebiscitu odločili ne samo za samostojno, ampak tudi za demokratično Slovenijo. Za uresničitev tega cilja pa je treba izbrisati vse relikte komunističnega totalitarizma.
