Piše: Dominik Štrakl
Velikokrat se sprašujem, kam gremo. Kaj bo ostalo za nami? Kakšno Slovenijo bomo zapustili svojim otrokom? Svet, ki nas obdaja, je vse bolj nepredvidljiv. Vrednote, ki so nekoč veljale za temeljne, resnicoljubnost, poštenost, odgovornost, spoštovanje, so danes prevečkrat označene kot zastarele, kot nekaj, kar naj bi zamenjal moderni relativizem, v katerem ni več pravih odgovorov, kjer ni več resnice, kjer je vse samo stvar občutka in trenutnega razpoloženja.
A prav v takih časih je najpomembnejše, da ostanemo zvesti. Sami sebi. Svoji domovini. Svoji vesti.
Slovenija ni popolna, a je naša. In čeprav nas danes pestijo številne negotovosti, od ekonomskih pretresov do kulturnega razkroja, od globalne zmedenosti do lokalne apatičnosti, verjamem, da je prihodnost lahko svetla. Ne zato, ker bi bilo to samoumevno. Temveč zato, ker verjamem v ljudi. V tiste, ki tiho in pošteno delajo. V tiste, ki zvečer še vedno zmolijo z otroki. V tiste, ki ne iščejo izgovorov, ampak rešitve. V tiste, ki iskreno verjamejo v pošteno in pravičnost prihodnost.
Na koncu bomo kot družba in kot narod stali ali padli na eni sami stvari. Ali znamo ohraniti tisto, kar nas je ohranilo. Vrednote. Korenine. Ponos. Kulturo. In ljubezen do domovine.
Zato ne klonimo pred vsakim modernim vetrom, ki piha iz smeri in ne diši po razumu. Ne podajajmo se v eksperimentiranja s stvarmi, ki so že dokazano uničevala civilizacije. Poglejmo naprej z jasnim pogledom. Z zavestjo, da je prihodnost nekaj, kar se ne zgodi. Prihodnost se gradi.
In če bomo gradili na pravi podlagi, potem ne bo vprašanje, v kakšni državi bodo živeli naši otroci, ampak bo odgovor: živeli bodo v državi, ki smo jim jo zapustili ponosno, pokončno in vredno tega, da jo imajo radi.
