1.2 C
Ljubljana
nedelja, 29 januarja, 2023

Kako je ljubljanska univerza akademiku namignila, da bo moral kot Sokrat zaužiti trobeliko, če bo preveč svobodno širil svoja mnenja in stališča

Piše: Kavarna Hayek

Ali je filozofija kot nepopustljivo iskanje resnice sama po sebi subverzivna? Ali nujno spodkopava družbo in konvencionalno moralo ali pa je, nasprotno, dobra družba nemogoča brez svobodnega filozofskega razmišljanja?

Nekako tako je ameriški pisatelj in mislec Laurence Berns preoblikoval starodavno dilemo, ki jo je postavilo sojenje Sokratu, enemu »največjih junakov svobode misli« v zgodovini človeštva; dilemo, ki razkriva tudi večno željo oblastnikov po cenzuri, po omejevanju svobodnega širjenja mnenj in stališč.

Boštjan M. Turk najbrž še ne bo doživel usode grškega misleca in mu ne bo treba zaužiti korenin trobelike. Toda zelo nervozen odziv Univerze v Ljubljani na njegov nastop v oddaji Referendumska nedelja kaže, da mogoče ni daleč čas, ko se bo z nasprotniki postmodernističnih modnih muh obračunavalo tudi z obsodbami na smrt s pitjem strupa. Profesor Filozofske fakultete ima več kot očitno rokavico na napačni roki. Če bi jo imel na drugi, do distanciranja od njegovih izjav na TV Slovenija zagotovo ne bi prišlo.

Tukaj in zdaj ne mislim ponavljati, kaj je Boštjan M. Turk rekel, niti povzemati odziva Univerze v Ljubljani. Kdor želi, naj si ogleda oddajo in prebere drakonski odziv. Zapisal bom le, da je ravnanje visokošolske ustanove, ki se ima za znanstveno-raziskovalno središče, kjer gnezdijo akademiki in študirajo bodoči akademiki, namenjeno ustrahovanju M. Turka. Hkrati je tudi opozorilo, da bo dobil odpoved pogodbe za profesuro, če ne bo sprejel zaukazanih in predpisanih mnenj in vrednot, ki jih določa in predpisuje zelo ozka skupina s progresivnimi pogledi, ki se je denimo oglasila v zvezi z Zakonom o RTV Slovenija in se tudi enostransko ideološko opredelila.

Univerza se pogosto sklicuje (in tudi v primeru Boštjana M. Turka je bilo tako) na nadaljevanje »tradicije evropskega univerzitetnega izobraževanja, ki temelji na humanizmu in razsvetljenstvu«. Če bi se ravnala po »tradiciji univerzitetnega izobraževanja«, bi v zadnjem primeru podprla svojega profesorja (četudi se z njim ne strinja), tako pa je zamudila priložnost, da bi bila vsaj tiho. In ni čudno, da se ne more prebiti vsaj med 300 najboljših univerz na svetu.

Stoletna tradicija evropskih univerz je na krščanskih temeljih zrasla v srednjem veku; tistem času, ki ga dandanašnji profesorji in akademiki opredeljujejo kot mračnjaško obdobje, sami sebe pa vidijo kot dediče renesančnih humanistov. Ne glede na to in ne glede na simpatije in spore so profesorji in akademiki vedno priznavali, da je svoboda govora v razpravah, ki pomenijo različna mnenja in polemična stališča, mestoma izražena celo (za koga) žaljivo, tisti vzgon, ki je Evropo gnal daleč naprej, da je šla v znanju tako daleč, kot nobena civilizacija doslej. Boštjan M. Turk je pač žrtev povsem novega koncepta, ki je ljubljansko univerzo okužil z marksistično mislijo po drugi svetovni vojni; in to se s sprejemanjem ´prebujenih´ smernic nadaljuje še danes. Novorek leporečja in otroške občutljivosti ter budno spremljanje izrečenih besed, da ja le ne bo kdo užaljen, ne ogroža le akademske in profesorske svobode, ogroža samo človeško bit in svobodo nasploh. In kabinet rektorja Univerze v Ljubljani je očitno pripravljen iti zelo daleč, da bi ugodil zahtevam tistih, ki želijo uničiti pravo izročilo in resnično tradicijo evropskega visokošolskega univerzuma. »Če svoboda sploh kaj pomeni, pomeni pravico, da ljudem poveš tisto, česar ne želijo slišati,« bi rekel George Orwell.

V oči bode očitek, da je M. Turk zanikovalec podnebnih sprememb in da ne priznava avtoritete strokovnjakov s tega področja, ki globalno segrevanje znanstveno dokazujejo. »Od zaposlenih pričakujemo, da v svojih javnih nastopih predstavljajo znanstveno argumentirana in preverjena dejstva,« je v odzivu zapisala Nina Narat Meden, predstojnica oddelka za komuniciranje v kabinetu rektorja Univerze v Ljubljani. Samo pomislite, ali se je katera od katastrofičnih napovedi ljudi, ki se kitijo z vsemi mogočimi nazivi, uresničila? M. Turk ima vso pravico do dvoma, ki ga lahko javno izrazi. In se tudi norčuje iz tistih, ki že več kot pol stoletja napovedujejo sodni dan. Ta kar nikakor noče priti.

Zaveza k svobodi govora in svobodi nasploh je tista akademska zaveza, ki očitno že nekaj časa na ljubljanski univerzi nima domovinske pravice. S stališči nekoga se lahko ne strinjamo, lahko se nad njimi zgražamo, a da se zaradi izrečenih mnenj oglaša univerza, je zame nedojemljivo. Zanimivo je, da podobnega odziva univerze ni bila deležna profesorica na Ekonomski fakulteti v Ljubljani Mojca Svetek (če ga je bila, sem ga očitno spregledal, za kar se opravičujem); očitno nosi rokavico na pravi roki. Ne glede na to, sem tudi zanjo zastavil besedo in zapisal: »Lahko se zgražamo, obsojamo in tudi psujemo, če želimo. Da bi pa zdaj brisali zapise Mojce Svetek (ali še huje, da bi imela težave na fakulteti) bi bil wokizem najslabše vrste. Se ne strinjam z njenimi pogledi, ampak ima vso pravico, da pove, kar si misli.«

Da profesor in akademik (oziroma kdorkoli) lahko svobodno razlaga svoje poglede, je bistvenega pomena pri ohranitvi stebrov svobodne družbe. Od te svoboščine so odvisne vse druge temeljne človekove pravice in svoboščine; brez te svoboščine ljudje ne morejo biti uspešni; ta svoboščina razvija znanje in ga deli; od te svoboščine so odvisni naši pogledi na družbo, politiko, etiko, tradicijo, kulturo in vero. Dinamična in svobodna razprava, nikakor ne prepovedi in opozorila pred kaznijo, je najboljši način, da pridemo do najboljših rezultatov, je najboljši način, da razrešimo spore in sporna vprašanja. Z Boštjanom M. Turkom se lahko strinjamo ali ne, lahko njegova stališča zaničujemo ali se jim posmehujemo. A ravno to, da lahko človek, ne da bi se bal ustrahovanja in nasilja, svobodno izrazi mnenje in razpravlja o različnih stvareh, je najboljši ukrep proti zlorabi oblastniške politične moči, ki se ji kabinet rektorja očitno podreja. Končni cilj avtokratov je vedno, da ljudje nehajo javno govoriti, česar sami nočejo slišati. A ko so ljudje utihnili, je vedno sledilo nasilje. Zato je zastrašujoče, da je svoboda govora napadena s strani univerze, ki bi morala biti sopomenka za svobodo. Univerza bi morala podpirati tudi provokativna, kontroverzna in ušesom nezaželena mnenja. Če tega ne podpira, ne podpira niti akademske svobode, niti svobode govora.

Zgodovina nas uči, da so profesorji in akademiki, ki so plavali proti toku mnenjske ortodoksije, vedno prišli do brega. Medtem ko so se ljudje, ki so zatirali različna stališča, omejevali svobodno širjenje pogledov in se spogledovali s tiranijo, vedno utopili.

Sokrata zgodovina pomni in ga povzdiguje, njegovih sodnikov in krvnikov se spomni le po slabem. Trobelika pa še vedno raste v teh krajih.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine