17.9 C
Ljubljana
petek, 25 junija, 2021

Kako izgubiti boj za kulturo

Piše: Ivan Šokić

Pred kratkim je mojo pozornost pritegnilo obujanje spominov legendarnega ameriškega striparja Chucka Dixona glede poskusa, da bi ustvaril strip o ameriški državljanski vojni. Dixon je pripadnik generacije baby boom, ki je odraščala v spominih na ameriško državljansko vojno. Njegov oče je bil velik ljubitelj tega zgodovinskega obdobja in to ljubezen je prenesel tudi na Dixona. Mali Dixon je imel konfederacijsko uniformico, ki mu jo je sešil oče, imel je plastične vojačke. Ko se je igral z vrstniki, so pogosto uprizarjali prizore iz ameriške državljanske vojne in zbirali sličice, ki so bile za mulce njihovih let zaradi prikazanih krvavih prizorov nekaj najzanimivejšega na vsem svetu.

Kasneje, v 80. letih 20. stoletja je bila ameriška državljanska vojna še vedno zelo priljubljena. Po ZDA je bilo najti malo morje spominskih parkov, posvečenih državljanski vojni, ljudje so se oblačili v kostume in uniforme iz tega obdobja ter uprizarjali velike bitke na bojnih poljih. Prirejali so številne konvencije, na katerih so zbiratelji lahko kupovali avtentične predmete iz tistega časa. Izhajale so celo revije, posvečene tej tematiki, namenjene tako laikom kot poznavalcem. Ko se je Dixon skupaj s prijateljem Garyjem Kwapiszom odločil, da bo glede na velik interes za ameriško državljansko vojno na to temo ustvaril strip, je bil prepričan, da se bo stvar prodajala sama od sebe. Vsi ti ljudje imajo otroke in najbrž želijo, da bi tudi njih zanimala ameriška državljanska vojna, je razmišljal Dixon.

A se je motil. Nacionalni parki in muzeji so nad samo omembo stripa vihali nos, na enako hladen odziv je naletel tudi pri drugih. Uprizarjevalcem se je zdela ideja o stripu nesmiselna, saj oni nosijo kostume in se ne ukvarjajo s pravljicami za otroke. Zbiratelje so zanimali samo resnični artefakti iz tega obdobja ameriške zgodovine, zato v stripu niso videli nobene vrednosti. Revijam, posvečenim ameriški državljanski vojni, se je zdela ideja zanič samo zato, ker so bili prepričani, da bodo v stripu napake, čeprav še tako majhne, nenamerne ali nepomembne.

Vrednote vcepljati mladim že v otroštvu
Dixon je na lastni koži izkusil, da je ljubiteljev obdobja ameriške državljanske vojne veliko, a vsem je skupno le eno − svoj hobi želijo imeti zase. V nasprotju s prejšnjimi generacijami, ki so z veseljem svoja zanimanja prenašale naprej, je v 80. letih prišlo do prekinitve. Dve generaciji kasneje to obdobje nikogar več ne zanima, ker nihče ne ve nič o njem. Boomerji so hoteli svoj hobi zase, televiziji pa so prepustili, da zabava njihove otroke. Zdaj jokajo nad rušenjem kipov konfederacijskih vojakov in generalov, a blaženi nevednosti je iz zastave konfederacije, ki je bila še pred nekaj desetletji simbol uporništva in svobodnega duha, uspelo ustvariti novodobno svastiko. Ne mislim trditi, da je do tega prišlo samo zato, ker institucionalni vratarji niso želeli podpreti Dixonovega stripa v času, ko je bil strip dominanten in široko dostopen medij za mladino. A z gotovostjo lahko trdim, da je mlajšim generacijam malo mar za stvari njihovih prednikov, če jim ni bilo nikoli vcepljeno, zakaj so te stvari pomembne.

Igra “Postani partizan!” (Foto: Facebook)

Levica ima te stvari v malem prstu. Na vsako partizansko procesijo bodo s seboj privlekli tudi mladež, oblečeno v partizane ali pionirčke. Z veseljem bodo organizirali pevske zbore, kjer se bodo prepevale komunistične himne. Ko bo na televiziji partizanski film, pa naj je še tako porazen, ga bodo obvezno vsi skupaj gledali in navijali. Imajo celo namizne igre, kot je Postani partizan, ki so namenjene otrokom. Svojo ljubezen do vsega, v kar so bili sami indoktrinirani, bodo z največjim veseljem prenesli na naslednjo generacijo. Zato se ne smemo čuditi, ko nova generacija na protivladne proteste v prve vrste rine svoje otroke. Zanje je to priložnost, da jim pokažejo, kako se borijo proti “janšizmu”, kakor so se njihovi predniki “borili” proti fašizmu.

Če želite svoje vrednote in zanimanja prenesti na naslednjo generacijo, jih je treba vključiti že v otroštvu. To pomeni stripe, pravljice, knjige, risanke, pobarvanke in družabne igre. Te stvari mogoče ne zanimajo vas, a so način, kako pripraviti naslednjo generacijo, da bo delila vaše interese. Saj veste, sadimo drevesa, v senci katerih ne bomo nikdar počivali. Čas je, da začnemo s pogozdovanjem.

Ivan Šokić je filozof in redni sodelavec portala Nova24tv.si ter kolumnist Demokracije.

Zadnje novice

Sorodne vsebine