Piše: dr. Matevž Tomšič
Že nekaj mesecev po nastopu nove oblasti lahko rečemo, da je to najbolj ideološko proflirana in ekskluzivistična vlada, kar smo jih imeli po letu 1990. Njen idejni diapazon je bistveno ožji in bolj radikalen, kot je bil pri njenih predhodnicah.
Vladne koalicije, ki so bile prevladujoče desno usmerjene, si neke pretirane ideologizacije sploh niso mogle privoščiti, saj so bile vselej odvisne od katere od sredinskih ali celo levih strank. Tako je bila že koalicija DEMOS, ki je zmagala na prvih demokratičnih volitvah leta 1990, v nazorskem smislu zelo raznorodna, saj je združevala konservativce, liberalce in socialdemokrate. Vlade pod vodstvom Janeza Janše so vselej vključevale stranko DeSUS, ki je bila v osnovi bolj levo usmerjena; njegova druga vlada je imela še Državljansko listo, njegova tretja vlada pa Stranko modernega centra, ki sta bili obe sredinski. Tako je vsak poskus pretirane ideologizacije privedel do konfliktov znotraj koalicije, zato so se morali partnerji v tem smislu vsaj do neke mere brzdati.
Vendar so bile tudi prejšnje vlade s prevladujočo levo komponento bistveno manj ideologizirane. V času vladavine Liberalne demokracije Slovenije je njen predsednik in dolgoletni premier Janez Drnovšek ves
čas skrbel za to, da so bile njegove vlade videti nazorsko uravnotežene. Tako je bila vanje vselej vključena tudi kakšna desna stranka, celo tedaj, ko to ne bi bilo nujno potrebno za zagotovitev parlamentarne večine (po volitvah leta 2000). Želel je nastopati kot sredinski voditelj, zato je pokazal, kako je sposoben sodelovati s partnerji različnih političnih barv. Tudi Pahorjeva in Cerarjeva vlada, ki sta bili v ideološkem smislu dokaj homogeni, nista nastopali tako ideološko; to pa predvsem zaradi obeh premierjev, ki sta v svojem bistvu dokaj zmerni osebnosti (Miro Cerar se je eksplicitno izogibal levo-desnemu pozicioniranju). In celo Marjan Šarec se je skušal izogniti temu, da bi bila njegova vlada videti preveč levičarska, zato je vanjo skušal pritegniti desnosredinsko Novo Slovenijo in ne ekstremistične Levice (ki je vsaj v formalnem smislu ostala zunaj vlade). Medtem pa je Robert Golob slednjo vključil v svojo koalicijo, čeprav mu tega ne bi bilo treba (sam bi imel tudi brez nje večino v parlamentu).
Pomemben razlog za ideološko radikalizacijo je v vlogi levičarskih nevladnih organizacij in njihovem vplivu na vladno politiko. Organizacije tipa Inštitut 8. marec in različne samooklicane »ljudske skupščine« (sestavljene iz nekdanjih kolesarskih protestnikov) nastopajo kot neformalni koalicijski partner. Te se imajo za najbolj zaslužne za to, da je prejšnja vladana koalicija izgubila volitve. Zato so po volitvah izstavile svoj račun – del katerega je tudi članstvo Levice v vladi. Ker je največja vlada stranka Gibanje Svoboda povsem umetna tvorba, brez lastnega političnega profila, daje »barvo, vonj in okus«
vladni koaliciji njeno radikalno levičarstvo krilo, katerega vpliv je precej večji, kot bi bilo pričakovati glede na njegov volilni (ne)uspeh. K temu moramo prišteti še samopašen značaj predsednika vlade, ki ne trpi nasprotovanja in mu mora biti vse podrejeno. Le-ta je za obračunavanje z nasprotniki prevzel ideološko optiko in diskurz svojih levičarskih partnerjev.
Izraz vsega navedenega je demoniziranje vseh, ki kritizirajo vladavino »svobode«, ki jih označujejo za »fašiste«, »mračne sile« in podobno. Do sedaj je bila to manira medijskih, civilnodružbenih in uličnih aktivistov radikalne levice, katerih ekskluzivistična mentaliteta je podobna kot pri komunističnih revolucionarjih iz leta 1945. Problematično je, da se je takšno stanje duha preselilo tudi v vladne sobane.
