14.6 C
Ljubljana
sreda, 21 aprila, 2021

Hvaležen sem Bogu za to, kar se je zgodilo

Spomladi 2019 je George Eaton, novinar revije New Statesman, poklical filozofa Sira Rogerja Scrutona in ga vprašal, ali bi dal intervju. Ker se je s tem strinjal tudi njegov založnik in ker je v preteklosti že pisal za revijo, se je odločil, da povabilo sprejme. V sredo, 10. aprila, je bil intervju objavljen.

Intervju je bil korektno objavljen, a povzetki in interpretacija intervjuja, ki jih je revija objavila na spletu, so bili dobesedno izmišljeni, iztrgani iz konteksta in manipulirani, je zapisal Scruton. Škoda je bila narejena. Po, vsaj zame, največjem konservativnem mislecu začetka tisočletja, se je dobesedno vsulo. Prednjačil je Times, drugi medijski mainstream mu je sledil. Da je supremacist, da so njegova stališča rasistična,  islamofobna, antisemitska in homofobna, so bile samo nekatere oznake. Antisemit je postal izključno zato, ker je branil Viktorja Orbana pred Georgom Sorosem in dejal, da Orban ne more biti antisemit, če je zelo veliko naredil za judovsko skupnost na Madžarskem.

Naivno sem mislil, da revijo in novinarja zanimajo moja stališča, a v resnici so želeli, da pritrdim njihovim, je Scruton zapisal mesece kasneje in dodal, da mu na misel ni prišlo, da so z intervjujem iskali le način, kako mu lahko škodujejo. Progresivni novinarji so na plano privlekli vse mogoče pretekle izjave Scrutona; seveda iztrgane iz konteksta in take, ki so ustrezale gonji.

Siru Rogerju Scrutonu so se odpovedali celo torijevci, ki jih je vedno podpiral in branil s tisočimi argumentiranimi besedami. Vrata Downing Streeta 10, kjer je svetoval na področju podeželske arhitekture (bil je vnet zagovornik tega, da mora angleško podeželje ohraniti arhitekturno tradicijo), so se mu zaprla, arhitekti, ki jih je s svojimi konservativnimi idejami v arhitekturi »izrinil«, so našli svojih pet minut in po njem zlivali gnojnico. V Timesu so objavili velik naslov, da je bil Scruton razrešen »vladnega položaja zaradi supremacističnih pogledov«. Zadeva je šla tako daleč, da so v angleškem parlamentu zahtevali, da se mu odvzame viteški naziv, ker njegova islamofobna, antisemitska in homofobna stališča ogrožajo njegovo zvestobo državi in stranki. Bilo je, kot bi poslušal govore na svojem pogrebu, je zapisal Scruton, češ da so bila dobra plat vsega pisma podpore, ki jih je dobival z vsega sveta, zanj se je postavil francoski Le Figaro.

V ponedeljek, 8. julija, se je revija New Statesman Siru Rogerju Scrutonu opravičila. Priznala je, da so bili nekateri citati izmišljeni, napačno razumljeni, predvsem pa potegnjeni iz konteksta. Jeseni je Scruton napisal tekst za Demokracijo, po elektronski pošti sva se menila tudi za intervju. Žal zaradi njegove bolezni, ki je napredovala, do tega ni prišlo. Naredil je že prvi korak po božjem stopnišču.

Konec leta je v čudovitem eseju v Spectatorju z naslovom Leto, v katerem se je veliko izgubilo, a pridobilo veliko več zapisal: »V tem letu so mi veliko vzeli – moj ugled, moj status intelektualca, moj položaj v konservativnem gibanju, moj duševni mir, moje zdravje. Toda veliko več je bilo vrnjeno: z velikodušno obrambo Douglasa Murrayja, s prijatelji, ki so se zbrali, z revmatologom, ki mi je rešil življenje, in z zdravnikom, kateremu sem zdaj zaupan. Ko sem padel na dno v svoji državi, sem bil drugje povzdignjen na vrh in ob pogledu na zaporedje dogodkov sem lahko le vesel, da sem živel dovolj dolgo, da sem to videl. Ko se približate smrti, se začnete zavedati, kaj pomeni življenje in kaj pomeni hvaležnost.« Umrl je 12. januarja letos, o tem me je obvestil moj dober prijatelj in naš kolumnist Keith Miles, ki je za Demokracijo napisal tudi nekrolog.

Zdravorazumskim bralcem in bralkam se vzporednice z medijskim stampedom, ki ga zadnje dni doživljamo v Demokraciji, ponujajo kar same. Zaradi teksta, ki je bil jasno označen kot satira, so nas označili za rasiste. Iz besedila sodelavca Aleksandra Škorca so vzeli izključno tisto, kar jim je ustrezalo. Nihče ni poiskal prva štiri nadaljevanja glose, da bi lahko videl celoto. Medijska nevihta bo seveda pošla, tudi bolečina krivične obtožbe bo otopela, da bi pa doživeli opravičilo, tega v Sloveniji najbrž ne bo dočakal ne Škorc, ne Demokracija, ne jaz kot odgovorni urednik. Vseeno.

Hvala vsem, ki ste nas v teh dneh podprli. Drugi naj vedo, da nam mej, kaj lahko in česa ne smemo, kaj je primerno in kaj ni, ne bo predpisovala nobena progresivna agenda. Trideset let nazaj sem verjel, da nikoli več ne bo nihče preganjan zaradi izgovorjene ali zapisane besede, zaradi tega, ker se pač ne strinjaš z neko vsiljeno doktrino. A vedno znova osupnem nad množično histerijo, ko nekdo (četudi v šaljivem tonu) nekaj zapiše o ilegalnih migrantih, LGBT, rasi, spolu ali čemerkoli drugemu, kar ni usklajeno z dogmo medijskega mainstreama ali ni na isti valovni dolžini z najnovejšim modnim pojmovanjem identitete, naroda, rase, tradicije in kulture. Tovrstni izpadi, ki so namenjeni ustrahovanju in žigosanju z rasisti, nacisti, fašisti, ksenofobi ali homofobi, peljejo v samocenzuro peščice ljudi z zdravim razumom, ki so še ostali in se ne uklonijo. V Demokraciji sodimo med slednje. Taki bomo ostali in še naprej križali pot »razsvetljene liberalne demokracije«, ki vodi v zmes nekakšne univerzalne ideologije, v katerem bi vsi spori in konflikti, različni pogledi in mnenja, suvereni narodi in kulture, rase in spola čudežno izginili. Saj veste, ko na zaslonu bitje srca ni več cikcakasta, ampak ravna črta, je vsega konec.

Zato se danes s ponižnostjo oziram navzgor in sem Bogu hvaležen za to, kar se je zgodilo.

Zadnje novice

Sorodne vsebine