19. julija 2001 sta predsednika vlad Janez Drnovšek in Ivica Račan dosegla sporazum o državni meji med Slovenijo in Hrvaško. Za Hrvaško je bil ugoden, ker ji je prepustil zaselke ob Dragonji (Mlini, Škodelin, Bužini), za Slovenijo pa, ker je dosegla “teritorialni” izhod iz svojega morja v mednarodno morje. Po t.i. “dimniku” so se mednarodne vode “prelile” do meje slovenskih ozemeljskih voda, in dosežena je bila rešitev, ki jo je ameriški sekretar za obrambo William Perry posrečeno imenoval “out of the box”.[1]
Vendar je Hrvaška sporazum preklicala. Ivica Račan je pojasnil, da ga ne more spraviti skozi parlament. Šlo je za notranji hrvaški spor, ki se je navsezadnje 3. oktobra 2003 razkril z razglasitvijo t.i. Zaščitne ekološko-ribolovne cone (ZERC). Hrvaška je nameravala prevzeti praktično pol Jadranskega morja, medtem ko bi zahodno polovico prepustila Italiji. Obnašala se je, kot da ji pripada praktično vsa nekdanja jugoslovanska obala, pri čemer je bil v hrvaških očeh slovenski del(ež) – najbrž pa tudi črnogorski del(ež), da o bosansko-hercegovskem ne govorimo – relativno nepomembna in drobna motnja. S Črno goro se je – s sporazumom o Prevlaki – pogodil že Franjo Tuđman, bosansko-hercegovski Neum pa so tako ali tako nameravali premostiti.
V zvezi z ZERC-om je članica EU Slovenija uživala podporo Bruslja in Italije, zato se je Hrvaška morala umakniti. Po prizadevanju slovenske diplomacije in v režiji Evropske komisije je prišlo 4. junija 2004 do tristranskega sporazuma med Italijo, Hrvaško in Slovenijo (agreed minutes), s katerim je bila hrvaška enostranska odločitev suspendirana, vprašanje con pa definirano kot evropsko vprašanje.
Položaj Slovenije je poslabšal arbitražni sporazum
V tistem času je vse bolj aktualno postajalo vprašanje hrvaškega članstva v Natu in v EU, ki je bilo v obeh primerih odvisno tudi od Slovenije. Položaj naše države ni bil preprost, saj bi ji lahko še kdo drug razen Hrvatov očital, da izsiljuje Hrvaško. Tudi ravnanje te države ni bilo preprosto, saj je recimo leta 2008, ravno v času svojih pristopnih pogajanj k EU in v času slovenskega predsedovanja EU izzivala predsedstvo in komisijo z različnimi prejudici, ki jih Slovenija ni mogla dopustiti. V svoje zemljevide so vztrajno risali mejo po sredini Piranskega zaliva. Hrvaška diplomacija je razširila govorice, da jo Slovenija izsiljuje, kar je prišlo na ušesa celo Američanom, ki so se potem (v letu 2009) lotili navijanja slovenskih ušes, kot so bila ušesa tedanjega predsednika vlade Boruta Pahorja in njegovega ministra Samuela Žbogarja.
Samuel Žbogar (Foto: STA)
Nastala je panika, ki je povzročila, da je Slovenija v Stockholmu na vrat na nos podpisala arbitražni sporazum, kar je vso zgodbo dokončno zapletlo. Lahko bi rekli, da je odpovedala politična previdnost, ki je sicer priporočljiva za vse mednarodne odnose. Hrvaška je bila pripravljena na arbitražo pod pogojem, da Slovenija umakne vse zadržke glede hrvaškega pristopa k Evropski uniji. Slovenija je zavezo izpolnila, Hrvaška pa je vseskozi oddajala protislovne signale; dokler ni marca 2015 s strani tedanjega slovenskega zunanjega ministra Karla Erjavca prišlo do prostodušne (zgrešene) napovedi slovenske zmage[2] in julija 2015 do škandala z arbitrom Jernejem Sekolcem oz. Erjavčevo pravnico Simono Drenik. Hrvaška je haaški pravniški izdelek – ne glede na to, da vsebuje vse atribute veljavnosti – razglasila kot okužen in neveljaven.
Razdelitev Jadrana na hrvaško in italijansko polovico
Italijanski zunanji minister Luigi Di Maio je 30. novembra 2020 svojemu hrvaškemu kolegu Gordanu Grliću Radmanu sporočil, da je Italija sprožila postopek za razglasitev svoje izključne gospodarske cone v Jadranu, in izrazil pričakovanje, da bo temu sledila tudi Hrvaška. V zagrebškemu parlamentu naj bi – po napovedi poslanske skupine HDZ – hrvaško izključno gospodarsko cono razglasili “še do konca jesenskega zasedanja”, torej še letos (?) Mednarodna pravila dajejo obalnim državam možnost razglasitve takšne cone do 200 navtičnih milj od obale, v njej pa veljajo ekskluzivne pravice glede izkoriščanja morskih virov in tudi energije morja in vetra.
Slovenski komentatorji sklepajo, da italijanske in hrvaške napovedi pomenijo razdelitev Jadrana na italijansko in hrvaško polovico, med katerima ni mednarodnih voda, odprtega oz. “visokega morja2 (high sea), ki naj bi bilo dragulj v kroni slovensko-hrvaške arbitraže oz. razsodbe haaškega sodišča leta 2017, ki je – mimogrede povedano – Hrvaška ne priznava.
Na neki način bi bila hrvaško-italijanska razdelitev Jadrana v nasprotju z razsodbo haaškega sodišča, ki je Sloveniji priznalo pravico do svobode komunikacije v “območju stika” med slovenskim in odprtim morjem, pri čemer je to območje del hrvaškega morja. V razsodbi haaškega sodišča piše: “Svoboda komunikacije ni pogojena z nobenim merilom neškodljivosti, je pod nobenim pogojem ni mogoče suspendirati in ni podvržena kakršnikoli obveznosti podmornic, da morajo pluti po površini, ali kakršnemukoli nadzoru ali zahtevam obalne države, razen tistih, ki so dovoljene po pravnem režimu izključne ekonomske cone (poudaril D.R.) po Konvenciji Združenih narodov o mednarodnem pomorskem pravu;
…svoboda komunikacije ne vključuje svobode do raziskovanja, izkoriščanja, ohranjanja ali gospodarjenja z naravnimi bogastvi, bodisi živimi bodisi neživimi, voda, morskega dna ali podzemlja na območju stika, niti ne vključuje pravice do graditve ali uporabe umetnih otokov, postrojev ali naprav, niti pravice do znanstvenega raziskovanja morja, niti pravice do sprejemanja ukrepov za varstvo ali ohranjanje morskega okolja.”
dr. Dimitrij Rupel
[1] Slovenske ozemeljske vode so na zemljevidu videti kot škatla (box), angleška fraza “out of the box” pa poleg odpiranja škatle pomeni tudi nekonvencionalno rešitev.
[2] Erjavec je v televizijskem intervjuju izjavil: ”Po informacijah, ki jih imam jaz, ki so sicer zelo neformalne, tudi na podlagi nekih občutkov, ki jih ima naša odvetniška skupina, ki je sestavljena iz najbolj uglednih svetovnih pravnikov za pomorsko pravo, nekako imamo neki optimizem, da bo arbitražno sodišče določilo ta stik z odprtim morjem”.
