Piše: Mitja Iršič
Bolj kot spremljamo povolilne aktivnosti Roberta Goloba, bolj imamo vtis, da si vlade sploh ne želi sestaviti. Po prvih neproduktivnih sestankih je bil naprošen, da strankam t. i. tretjega bloka (trojček NSi, Demokrati in Resni.ca) predstavi program, ne pa pamfleta lepih želja na dveh listih papirja, ki močno spominja na podobno obsežen program, s katerim je svoje dni po koalicijskih pogajanjih strašila Pozitivna Slovenija.
Namesto tega je Golob na naslednji sestanek prišel z razrezom ministrstev, kjer je trojčku NSi, ki ga je pred tem že dvakrat jasno zavrnil, ponudil tri ministrstva, prav tako Demokratom in celo Levici, za katero so vsi predstavniki tretjega bloka povedali, da je sodelovanje z njimi neprimerno; spomnimo, gre za vrnitev osnovnih higienskih standardov nazaj v politiko, saj je recimo leta 2014 tudi novoobrazni premier Miro Cerar že vnaprej zavrnil sodelovanje z njimi. Golob pa kar vztraja, kot kak zavrnjen fant, ki mu je dekle že trikrat povedalo, da ne gre na zmenek z njim, pa se še kar pojavlja pod njenim oknom s šopkom rož v rokah in povabilom na pijačo.
Ena interpretacija, zakaj se tako obnaša, je ta, da ne sliši rad besede ne, saj je bil vse življenje »šef«, ki so ga drugi poslušali, medtem ko je on ukazoval (spomnimo na anekdote nekdanjih uslužbencev podjetja Gen-I, da naj bi v navalu besa celo metal prenosnike v steno, ko mu kaj ni bilo prav). Zanj je to, da bi mu nekdo diktiral nekaj tako ponižujočega, kot bi bilo za Josipa Broza, če bi se Jugoslavija leta 1975 demokratizirala, nato pa bi bil ljubljeni vodja prisiljen žuliti klopi v opoziciji in pisati jezna pisma bralcev v glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva, medtem ko bi nas vodil mladi predsednik Pučnik.
Druga interpretacija je bolj logična: Golob se zaveda, da se račun za štiri leta njegovega socializma izstavlja v resničnem času. To, kar govori v javnosti, je eno, zasebno pa je okrog njega gotovo dovolj kompetentnih ljudi, ki mu znajo razložiti, da je krava gospodarstva, ki so jo molzli štiri leta, dokončno izmolzena.
Časa rekordnih vplačil v proračun je konec, ostali so le spomini in trimilijardna luknja, skupaj z večnimi obveznostmi iz naslova plačne reforme v javni upravi, božičnicami, umetnim višanjem minimalnih plač … Videti je, kot da je Golobu nekdo razložil, da je proračunska luknja pač prevelika, da bi se lahko pokrila brez zategovanja pasu, da bo morda treba celo kak privilegij javne uprave vzeti nazaj, ukiniti kakšno subvencijo, zmanjšati dobrote socialne države. Za levo vlado bi bil to seveda politični samomor.
Je torej dolgoročni načrt, da se desnici še enkrat prepusti sanacija države, tako kot v letih 2012 in 2020, ko se je potem desna koalicija žrtvovala za to, da je čistila nesnago nesposobnih levih vlad? Morda trenutni oblastniki čakajo, da nova desna vlada sanira javne finance z ZUJF 2, nato pa na valu nezadovoljstva zmagoslavno prijezdijo nazaj do dveh zagotovljenih mandatov zapored? Ni nemogoče.
Morda to pomeni, da desnica ne bi smela niti poskusiti? Nikakor. Mora pa tokrat biti res ambiciozna. Gverilsko (v boju proti uradništvu, sodstvu, medijem in akademiji) je treba iti v več bitk: najprej v bitko za nižje davke, nagrajevanje sposobnih in uničevanje socialne uravnilovke. Nato v bitko za rezanje javne porabe, kjer bo na žalost treba zarezati tudi v socialno državo. Na koncu pa tudi v bitko proti korupciji, ki je prav tako povezana s krpanjem proračunske luknje – prisluhi so lahko navdih, a treba bo narediti odločne izvršilne korake: kot vzor lahko služi italijanska akcija »mani pulite«. To ne bo enostavno delo. Bo krvavo, naporno in najbrž v socialistično navdahnjeni Sloveniji tudi nepriljubljeno. A časa za obotavljanje ni več. Golobova vlada je to državo pripeljala do stanja, v katerem ni več enostavnih rešitev. Golob si zato najbrž ne želi več vladati. Zdaj je čas za trdo delo in normalizacijo države.
