Piše: Franci Kindlhofer
Ko slišimo, kaj mislita dve vidni slovenski poslanki v Evropskem parlamenu, Tanja Fajon in Ljudmila Novak, o zavrnitvi pritožb Madžarske in Poljske s strani Evropskega sodišča, moramo res dobro prisluhniti. Obe namreč delita mnenje Evropskega sodišča, da so sankcije v obliki krajšanja evropskih finančnih sredstev tema dvema državama zaradi nespoštovanja vladavine prava, na mestu. Vprašati se moramo, kaj je njun resnični motiv, da zagovarjata takšno odločitev? Res je, da se pri denarju prijateljstvo neha. V Evropski skupnosti obstaja kar nekaj držav, ki so prejemnice denarja iz skupnega evropskega lonca za razvoj svojega gospodarstva. Ta lonec se polni od držav, takoimenovanih neto plačnic. Se pravi, da v ta lobec več vložijo, kot pa dobijo nazaj. Torej je to denar njihovih davkoplačevalcev. Porabi takšnega denarja seveda ne more iti brez kontrole. Zaradi pogosto neurejenih političnih razmer in pomanjkanja kontrolnih aparatov v državah prejemnicah, je nevarnost korupcije in nesmoterne uporabe velika. Zato je kontrola porabe vsekakor na mestu. Ker se pa gre v vseh slučajih za suverene države, je zelo važno imeti na razpolago instrumente, ki zagotavljajo na eni strani uspešno kontrolo, na drugi strani pa ta kontrola ne sme posegati v suverenost te države, ali celo poskušati vplivati na urejanje njenih notranjih zadev.
Vsaka polnomočna članica je morala pred vstopom v EU vzkladiti svojo zakonodajo z skupnimi standardi, ki že veljajo in jih vse članice morajo upoštevati. Ampak po sesutju komunzma se je pojavil poseben problem, katerega zahodne evropske države z daljšo demokratično tradicijo niso poznale namreč, tranzicija držav, ki so imele komunistični sistem, v svobodni demokratični sistem po zahodnem vzorcu. V vseh, takoimenovanih tranzicijskih državah, igra pri preobrazbi v demokratično ureditev še vedno veliko vlogo prežetost družb z neizbežnimi ostanki komunistične ureditve. Ta problem se ne odraža le na področju upravljanja države, potrebnih sprememb v sodstvu, gospodarstvu, izobraževalni politiki in še kje, ampak tudi v miselnosti državljanov. Cele generacije so odraščale in bile vzgojene in izobražene v socialističnem duhu. Pri premagovanju preteklosti je tukaj gotovo nekdanja Nemška demokratična republika velika izjema, saj jo je njena zahodna, večja in bogatejša sestra enostavno adoptirala. To je pa tudi pomenilo, da je bil na celotnem ozemlju takoj izmenjan stari, komunistični sistem z zahodnim.
Tukaj pa moram opozoriti na posebno zanimivost. V to, kako je zahodna Nemčija v vzhodni takoj spremenila režim, notranjo upravo in vse važne institucije podredila zahodnim, se ni vtikala nobena tedanja članica EU, kaj šele Bruselj. Nihče ni govoril o kakšni kršitvi vladavine prava. Zato se moramo v slučajih, ko se z argusovim očesom gleda na države iz nekdanjega socialističnega tabora vprašati, zakaj te države, po mnenju Bruslja, ne smejo početi tega, kar je storila Nemčija? Na kraju imajo vse te nove članice, za razliko od zahodnih, eno bogato izkušnjo več, namreč absolutno negativno izkušnjo z komunistično diktaturo.
Ravno to, kako se Bruselj obnaša do Poljske, se mi zdi ne samo nespoštljivo, ampak tudi popolnoma iracionalno. Že zgodovinsko je Poljska bila večkrat važen člen pri rešitvi Evrope, a nikoli ni bila za to nagrajena ali vsaj deležna potrebnega priznanja. Njena pozitivna vloga v Evropi se prične z uspešno pomočjo pri obleganju Dunaja, potem so leta 1920 onemogočili prodor boljševikom na zahod, v drugi svetovni vojni imeli izredno velike izgube in za nameček še komunistično zasedbo s strani Sovjetske zveze. Tudi pri rušitvi komunizma v vzhodni Evropi je odigrala Poljska zelo pomembno vlogo. Da je Poljska pravi branik Evrope, se je pokazalo tudi v odločni drži proti poskusom Belorusije in Putina, da bi z organizirano uvoženimi migranti dodatno obremenjevali zahodno Evropo. Da je ta sodba padla ravno v času največje krize, ko nas ogroža Putinova agresivna politika, pa postavlja pred nas vprašanje, a so sodniki v Bruslju sploh Evropejci.
Ti dve dami iz Evropskega parlamenta, Tanja Fajon in Ljudmila Novak, s svojimi izjavami niti ne presenečata. Ljudmila Novak iz gladkega koristoljubja, saj ve, da motenje vladne politike najbolje honorira levica. Tanja Fajon ima pa popolnoma druge motive. Ona, kot vroča zagovornica komunizma vidi v evropskem družbenem razvoju možnost, slediti svojim levim ciljem. Njo ne zanima, kako funkcionira na poljskem ali Madžarskem vladavina prava. To ni materija, ki bi komuniste zanimala. Ona zagovarja samo inštrumente, s katerimi bi lahko disciplinirali tiste države, ki se ne želijo spustiti v levi dereči tok in so moteče pri dolgoročnih načrtih evropske levice, da ustvarijo Evropo brez narodov, brez identitete, brez morale, brez duhovnih vrednot in socialno odvisnih od privilegiranih rdečih samodržcev. Zato ni nič posebnega, da si prizadeva s kopico somišljenikov v Evropskem parlamentu ustvariti neke vrste BRUSELJSKO INTERNACIONALO, preko katere bi, kot nekdaj Moskva, kontrolirali države članice EU in bi lahko prosperirale le tiste, ki so temu sistemu poslušne. Seveda, potem ne bodo stali ruski tanki na meji Ukrajine, ampak verjetno v Normandiji.
Franci Kindlhofer je publicist, podpredsednik Društva političnih zapornikov in drugih žrtev komunističnega nasilja.
