Piše: dr. Metod Berlec
V reviji Demokracija ugotavljamo, da prometna nesreča predsednice republike Nataše Pirc Musar v predoru Kastelec po skoraj mesecu dni še vedno v veliki meri ostaja skrivnost.
Posnetkov in fotografij ni; Družba za avtoceste v RS (Dars) odgovore o tem, ali jih bo posredovala javnosti, še vedno »pripravlja«, tožilstvo in policija pa še vedno skrivata kopijo zapisnika o prometni nesreči. Za slednje smo zaprosili na našem uredništvu, a sta bili zahtevi zavrnjeni. V ospredje pa je stopila ruska prijateljica Nataše Pirc Musar – Viktorija Krivolucka, ki se je razgovorila za bilten globoke države. In obveščevalno-poslovno omrežje, ki vodi od Slovenije do ruskega predsednika Vladimirja Putina, kar precej odmeva v številnih tujih, predvsem evropskih medijih. Spletni portal Europa.Today.it je recimo v uvodu članka »Slovenska predsednica obtožena ruskega vohunjenja« zapisal: »Slovenska predsednica države je osumljena sodelovanja s kremeljskimi obveščevalnimi službami. Zdaj bodo morale slovenske obveščevalne službe posredovati informacije o morebitnem vplivu tujih držav na slovensko suverenost in nacionalno varnost, zlasti Rusije in Izraela.«
Seveda Krivolucka, kot ugotavlja Igor Omerza v intervjuju za našo revijo, zanika, »da bi bila ruska obveščevalka ali vpeta v rusko obveščevalno službo (Rusija ima v bistvu še vedno politično policijo!), vendar se od agentov tako ali tako ne pričakuje, da bi javno potrdili takšne sume«. In dodaja: »Ob tem dopuščam možnost, da se ji dela velika krivica, a žal indici kažejo na prepletanje naključij, za katera je težko verjeti, da so samo naključja.« Nedvomno se je mogoče z njim strinjati, kar bi zagotovo potrdil tudi slovenski častnik, jugoslovanski vojaški ataše v Berlinu in legendarni obveščevalec Vladimir Vauhnik (1896–1955), če bi bil še živ. V svojih spominih (Pod krinko – Na preži za Hitlerjevimi načrti in Pod krinko – Med izdajalci, vohuni in junaki), ki sem jih na dušek prebral med dopustom, je nazorno razkril, kako je ob izbruhu druge svetovne vojne dobival občutljive informacije od preveč klepetavih vidnih predstavnikov nacional-socialističnega režima Hitlerjevega tretjega rajha. V precejšnji meri je tudi na ta način pravočasno izvedel za načrt napada sil osi na Jugoslavijo (6. aprila 1941). Mi pa imamo predsednico države, ki ima za najboljšo prijateljico Rusinjo, ki je bila pred tem intimna prijateljica Romana Jegliča, nekdanjega pomembnega kriminalista prejšnjega totalitarnega režima, ki je pred roko pravice sredi devetdesetih let pobegnil v Rusijo.
Je pa za preusmerjanje pozornosti od varnostnega tveganja, ki ga predstavlja predsednica s svojo sumljivo prijateljico in poslovnimi povezavami njenega moža Aleša Musarja, poskrbel Miha Brejc, sin slovenskega družbenopolitičnega delavca in komunističnega aktivista Toma Brejca – Pavleta, ki je domnevno samoiniciativno sprožil spletno peticijo za odstavitev predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića. A peticija se je izkazala kot farsa, saj jo je brez resnega preverjanja lahko podpisal kdor koli, tudi »Vladimir Putin«. Le kje je bil Brejc, ko je sramoto funkciji predsednika državnega zbora v prejšnjem mandatu delala Urška Klakočar Zupančič?
