Piše: dr. Andreja Valič Zver
V vrtincu izjemno zapletenega dogajanja na Bližnjem vzhodu se je težko izogniti občutku, da marsikdo, ki v teh dneh daje merodajne sodbe o »dobrih Palestincih« in »hudobnih Izraelcih«, nima pojma o resničnih razmerah v sodu smodnika. Seveda bi lahko razpravljali o plačanih agitatorjih pod taktirko različnih tajnih služb, a o tem bomo ob drugi priložnosti. Treba pa je reči, da tako kot mednarodne zadeve dojema naš vrli predsednik vlade, je vse skupaj dokaj preprosto. Svet je črno-bel in vsi, ki ne mislijo tako kot »sončni kralj«, so visoko na lestvici dvornih sovražnikov. Pa naj gre za Bližnji vzhod, Ukrajino ali težave nutrij na Ljubljanskem barju. A grenko šalo na stran.
Težko je v tej kratki kolumni, ki nam je na voljo, vsaj v obrisih izpostaviti nekaj glavnih enigm kompleksnega bližnjevzhodnega gordijskega vozla. Na primer:
Zakaj nobena od t. i. islamskih držav noče sprejeti palestinskih beguncev?
Zakaj se ne postavlja vprašanje o tem, kdo je prvotno prebival na ozemlju, ki se ga danes hočejo polastiti Palestinci? Ko arabskih Palestincev ni bilo še nikjer, so Izraelci pred tisočletji že poseljevali ozemlje svoje današnje države. Arabci začnejo svoje osvajalne pohode v času preroka Mohameda in njegovih naslednikov od 7. stoletja dalje. Levičarji, tudi v EP, pa nenehno vsiljujejo tezo, da se je problem pojavil z ustanovitvijo Izraela 1948.
Zakaj protestniki za Palestino, ki izvajajo pohode v zahodnih državah, ne vpijejo o »dveh državah«, ampak o »Palestini do morja«?
Zakaj se, če sodimo po anketah, podpora terorističnemu gibanju Hamas med Palestinci dviguje na več kot 60 odstotkov? Zakaj Palestinci ne izvedejo volitev že vse od leta 2006?
Zakaj se po socialnih omrežjih zlivajo potoki sočutja do (mnogih tudi nedolžnih) palestinskih žrtev spopada, ne pa tudi do izraelskih (pred letom dni ugrabljenih) talcev?
Zakaj mediji ne poročajo o raketah, ki z ozemlja Libanona, Sirije, Iraka, Jemna in od drugod vsak dan in vsako noč napadajo izraelsko ozemlje? V samo enem letu so jih izstrelli 13.200 iz Gaze, 12.400 iz Libanona, 400 iz Iraka, 180 iz Jemna in 60 iz Sirije! Si lahko predstavljate?
Še veliko legitimnih vprašanj bi lahko dali na mizo. A ustavimo se ob 7. oktobru, ki bo, podobno kot 11. september, v demokratičnem zahodnem svetu zasidran kot dan spomina na žrtve podivjanega islamskega terorizma. V terorističnih napadih po ZDA je 11. septembra 2001 izgubilo življenje 2977 ljudi. V obsežnem terorističnem napadu na Izrael 7. oktobra lani je izgubilo življenje 1139 civilistov in vojakov. Ne, niso bili samo Izraelci. Bili so tudi Arabci, Američani in pripadniki drugih narodnosti. Ne, niso bili samo moški. Bili so ženske, otroci, dojenčki. Bile so celotne družine.
Od 250 talcev Hamasovi teroristi še vedno skrivajo več kot sto ugrabljenih v podzemnih rovih, razpredenih pod Gazo ali bogve še kje. Mučenja, posilstva, stradanje, bolezni, muke vseh sort. To je grozljiv vsakdanjik ljudi, ki so se prišli veselit na puščavski plesni festival ali pa so samo miroljubno spali v svojih hišah tistega zgodnjega sobotnega jutra, ko so hamasovci vdrli v izraelske vasi ob meji z Gazo. Zgodbo enega od talcev, 23-letnega fanta, ki je bil udeleženec plesnega festivala, je na spominski slovesnosti 7. oktobra 2024 v Evropskem parlamentu razkril njegov brat. Skupaj s svojo mamo in sorodnico še enega od talcev sta s svojimi pripovedmi in prošnjami za podporo ganila do solz. Nemočni ljudje se v agoniji bolečine ne zanašajo več le na pomoč izraelske države, ampak trkajo tudi na našo vest in vzbujajo empatijo. Večina zahodnih držav je ob obletnici pokola in ugrabitev pripravila spominske slovesnosti, obrede v sinagogah in podobno. Ali ste v morda v Sloveniji opazili kaj takega? Kolikor vem, je aktualni premier zmogel le neko precej bedno vsegliharsko izjavo v slogu: »Mineva eno leto od Hamasovega napada, pridržanja izraelskih talcev v Gazi in leto dni, odkar je izraelska vojska izvedla enega največjih pobojev v zgodovini.«
Moraš biti pa res »houdre«, da v enem stavku položiš na isto stran tehtnice žrtve in rablje. Da se ne oziraš na vzroke in posledice. Da razmetavaš z deplasiranimi trditvami o »enem največjih pobojev v zgodovini«, ko imaš po vsem slovenskem ozemlju posejanih več kot 700 morišč in več kot 100.000 umorjenih, večinoma nepokopanih, brez spominskih znamenj in brez mrliških listov.
Tudi ko se spominjamo pomembnih mejnikov, potrebujemo preudarne ocene preudarnih ljudi, predvsem voditeljev. Če v osnovi ne ločiš dobrega in zla, se lahko življenje in svet v hipu iz plesa spremenita v nočno moro.
