1.5 C
Ljubljana
petek, 19 aprila, 2024

Državljanska vojna, menedžerska diktatura in sršeni

Piše: Gašper Blažič

Če bi pregledali vsebine mainstream medijev v zadnjem tednu, bi imeli občutek, da smo v državljanski vojni. Ki jo je – po mnenju teh istih medijev – sprožil Janez Janša. Da, prav ste prebrali: po prepričanju MSM je državljansko vojno zakuhal Janša, ne pa denimo vlada, ki je arogantno ukinila dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Kar nenadoma sploh ni bilo več pomembno, pomembno je le, da se lahko mlati po vnaprej izbranem nasprotniku, »princu teme«.

Morda je težava nasploh v nas Slovencih, ki se očitno še nismo izkopali iz stare mentalitete, da so razlike dovoljene samo na nivoju SZDL – torej, imamo »pluralizem samoupravnih interesov«, kjer se težave lepo rešujejo s samoupravnimi interesnimi sporazumi (SIS), s čimer se zagotavlja »enotnost naroda«. In če katera od špic preveč štrli, jo je treba odrezati, kot bi dejal sedaj že pokojni zadnji komunistični notranji minister (in Türkov odlikovanec) Tomaž Ertl. In prav v zadnjem času smo lahko videli, kako deluje tovrstna »glajhšaltunga«. Ker je nekdo preveč glasno povedal resnico o nagem cesarju, je moral medijski aparat sprožiti akcijski načrt za »poenotenje naroda«.

Vendar v tej zgodbi sploh ne gre za kakšne partizansko-domobranske prepire – daleč od tega. Gre za žrtve totalitarnih sistemov, za nikoli kaznovane zločine, za številne Slovenke in Slovence, za katere ni znano, kje so pokopani. In jih v uradnih evidencah sploh ni. Ne obstajajo. Če je glede žrtev okupatorja med drugo svetovno vojno narod nekako poenoten v pietetnem odnosu, pa so žrtve povojnih oblastnikov za to prikrajšane. Pod vplivom več desetletne indoktrinacije večina javnosti sporoča: »Prav jim je.« In prav tovrstna totalitarna poškodovanost (po Justinu Stanovniku) v samem jedru civilizacijskega vprašanja preprečuje običajne delitve, kot jih pozna vsak demokratičen prostor. (Med)Strankarske prepire sicer najdemo povsod v zahodnem svetu, a nikjer v takšni meri, da bi prišlo do pravcatega politično motiviranega sovraštva, po katerem bi bil nekdo vreden nasilne smrti, ker je po prepričanju pač »janšist«. In prav takšno ozračje dejansko preprečuje nek normalen razvoj Slovenije, ki je še v začetku devetdesetih let predstavljala svetilnik za mnoge države nekdanjega vzhodnega bloka, sedaj pa ostaja le še bleda senca teh istih držav.

Imamo torej spet na oblasti komunistično vlado? Površen opazovalec bi temu pritrdil. Vendar je Golobov »antifašizem« v resnici le obrambni refleks, ki v našem družbenem okolju očitno še vedno dobro deluje. In bodimo iskreni: vsi ideološki konstrukti, ki so se nabrali od leta 1945 do 1990, so bili dejansko samo legitimacija režima, ki je bil v svojem bistvu bolj menedžerski kot komunističen. Pojem »socializem« so razlagali kot zmago nad naravo, kot usmerjanje in razdeljevanje produktov med ljudi (denimo po pokrajinah). In zelo hitro se je pokazalo, da je utopija o brezrazredni družbi, kjer državne institucije ne bodo več potrebne, zgolj utopija in nič drugega. Navsezadnje je tudi jugoslovanski menedžerski diktator Josip Broz Tito leta 1971 storil nekaj nepredstavljivega: obiskal je Sveti sedež in se srečal s papežem (sedaj svetim) Pavlom VI., globalnim voditeljem »državnega sovražnika št. 1«, ki je v kategoriji »opija ljudstva« še posebej izstopal. In medtem ko so oblastniki preprosto ljudstvo lepo »futrali« s floskulami o samoupravljanju, so sami razvili t. i. vzporedno ekonomijo, katere nosilec je bila Udba oz. SDV. In dejansko način življenja komunističnih funkcionarjev ni bilo dosti drugačno od načina življenja klasičnega kapitalističnega menedžerskega sloja – tedanjega in sedanjega.

Da lahko v naši državi funkcijo najbolj vplivnega politika zavzame oseba, kot je dr. Robert Golob, je zagotovo poseben fenomen. Čeprav v svetovnem merilu glede tega nismo osamljeni. Prav v današnji novi številki Demokracije si lahko preberete intervju z avtorjem lani zelo dobro prodajane knjige o kulturni vojni t. i. Foruma Sao Paulo – govori namreč tudi o volilnih prevarah v državah Latinske Amerike. Pri nas je morda ta sistem še veliko bolj dovršen zaradi izjemno dobro razvitega javnomnenjskega inženiringa. Kot je nedavno v zasebni korespondenci dejal eden od slovenskih znanstvenikov: »Neizmerna moč peščice potrebuje poneumljenost in pohlevnost večine. Intelektualce, ki vedo, pa je zapeljal čaroben zvok siren.« To seveda še ne razloži lanskega volilnega fenomena, ko se je izvirno demokratični strani sfižilo prav vse, za kar so se trudili. Je pa to potrdilo – tako kot že leta 2011, ko je Zoran Janković kar naenkrat postal najbolj priljubljen politik v državi, zase je seveda trdil, da je menedžer na začasnem delu v politiki – da nemoralna drža ni ovira za to, da se nekomu izreče podporo. Seveda do takrat, ko nas nemoralnost vladajočega politika »pošlata« za denarnico. Prav včeraj smo na twitter računu Demokracije objavili tudi fotografije člankov iz februarja 2001, ko smo ob robu kadrovske čistke v Elesu prvič vidneje izpostavili sporno vlogo tedaj mladega doktorja znanosti Roberta Goloba. Dobrih dvajset let kasneje je postal predsednik vlade, čeprav smo njegove rabote večkrat javno razgalili. A večine javnosti to ni zanimalo, saj je bil mik »cesarjevih novih oblačil« prevelik, večina si je pač želela utrgati sadež z drevesa spoznanja dobrega in zlega.

A tako, kot se je doslej zgodilo z vsemi »novimi obrazi« (in kot je enkrat rekel sedaj že bivši politik Karl Erjavec: »Nov obraz, nova napaka.«), je tudi to vlado dohitela realnost. Zdi se, da se doslej še nobena menedžerska klika s svojo klientelo ni tako spozabila na oblasti, s tem pa je seveda sprožila tudi reakcije, ki jih prepoznava kot zaroto proti njihovim (oblastniškim) »dobrim namenom«. Elita, ki nam sedaj vlada, se napol zaveda, da dejansko nima nobene konkretne vsebine in programa, zato nima česa pokazati – razen seveda plenjenja. In vsak, ki bi jo utegnil pri tem ovirati, je seveda takoj razglašen za razrednega sovražnika, propagandni aparat pa pri obrambi »revolucionarnih« izročil, ko nekdo dregne v oblastne svete krave, postane popadljiv kot roj sršenov. No, morda je le naključje, da je ena od državnih sekretark, ki naj bi skrbela za energetiko, nosi priimek, ki označuje njeno popadljivost (glej VIDEO). A to je le eden od simptomov zavoženega menedžmenta, ki peha podjetje v stečaj in si pri tem obsedeno polni žepe s tem, kar je ostalo. Naj se zgodi (naša) pravica, crkne naj svet, bi rekli stari Rimljani.

Je to državljanska vojna? Morda. Toda če imamo v mislih državljansko vojno, o kateri je leta 1990 tedanji novoizvoljeni predsednik slovenskega parlamenta (tedaj še z imenom Skupščina RS) dr. France Bučar rekel, da se je končala z novo večstrankarsko sestavo parlamenta, je potrebno dodati, da je ta državljanska vojna posledica komunistične revolucije, katere cilj je bil pripeljati komuniste na oblast, seveda z vzpostavitvijo totalitarne in absolutistične vladavine, s katero pa je samo bistvo komunizma ugasnilo. Ostala je samo še njihova zlagana antropologija, po kateri človekovo dostojanstvo nima nobene presežne vrednosti, pač pa je vsak človek vreden le, kolikor je koristen vodilnemu menedžerskemu sloju. Povedano drugače: po uporabi zavrzi. In tudi sedanja oblastna elita se bliža trenutku, ko jo bodo botri zavrgli…

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine