Kakorkoli, rekli smo, da gre za formulo: »stare sile in novi obrazi s staro socialistično miselnostjo«. Od volitev naprej smo priče sestavljanju takšne vlade, o kateri se govori, da naj bi bila levosredinska. Ta opredelitev seveda ne drži. Cerar vsakokrat v mikrofon pove, da želi svobodomiselno vlado. Kaj s tem misli, natančno ne vemo.
Vsekakor ne naravnega zakona, ki ga je kot profesor prava javno zagovarjal, ko še ni bil politik. Lahko pa domnevamo, da gre za vrednostno opredelitev liberalnih strank v Evropi, ki na veliko zagovarjajo in propagirajo ne samo svobodo do splava, ampak svobodo do vsega, tudi do spreminjanja spola po mili volji vsakega posameznika, ne glede na biološke danosti. Hkrati to tudi pomeni zagovarjanje evtanazije kot »lepe smrti« in uvajanje teorije spola v šolski program. Hkrati pa pri tej stranki to ne pomeni, da daje prednost zasebni pobudi pred državno kontrolo in lastnino. Še huje, nekateri v tej stranki svobodomiselnost razumejo kot pravico državnih represivnih organov, da kontrolirajo in nadzirajo državljane. Zato je menda za Cerarjevo stranko pomembno, da zadrži notranje ministrstvo. Vrednostno je Stranka modernega centra vse kaj drugega kot klasično pojmovanje centra ali sredine. Gre za zmes libertarno- socialističnih idej. Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za stranko Alenke Bratušek, ki za razliko od SMC čuti še dodatno večjo potrebo po napadanju katoliške Cerkve. Ti dve stranki vrednostno spadata pod skupno streho, če seveda osebne zamere med njimi ne bi bile prevelike.
Tudi Židanova SD ni nobena sredinska stranka, čeprav ima za svojo sredinskost levo od sebe prijateljico Mesečevo Levico. SD je predvsem stranka pohlepa po državnem kapitalu ali, drugače povedano, to so neokapitalisti na račun davkoplačevalcev in delavcev. Pravo nasprotje od siceršnje socialne retorike, ki je imajo polna usta. Za njih je država »über alles«, oziroma pri nas to imenujemo državne jasli, pri katerih se ta stranka napaja, odkar je po vojni prevzela oblast. Samo poglejmo seznam najbogatejših Slovencev ali bogatih menedžerjev in bomo hitro ugotovili, iz katerega bazena prihajajo. Nenazadnje samo dejstvo, da so vse stranke, ki so nastale ob osamosvojitvi, kapitalsko podhranjene in da komunisti ter njihovi nasledniki teh težav niso nikoli imeli, pove vse o tem, kakšna je osebna izkaznica SD. Gre torej za stranko, prisesano na državni kapital, ki svoj socialistični kapitalizem združuje s podobno svobodomiselnostjo, kot jo zagovarja Cerar. Ta stranka je zelo blizu libertarnim vrednotam, s tem da ji je zelo pomembno, kako bi omejila delovanje svojih idejnih nasprotnikov, še posebej katoliško Cerkev. Od SD-ja se bistveno ne razlikuje Desus, ki ga odlikuje še dodatno poudarjena stara socialistična miselnost. Obema je seveda najbližja Levica, ki njune vrednotne orientacije samo dodatno radikalizira v smeri anarhičnosti in revolucionarnosti.
Iz te združbe naj bi torej Šarec sestavil vlado, ki bo bistveno drugačna, kot je bila dosedanja slovenska politika, ki so jo določali preživeli politiki. S temi preživelimi politiki sedi Šarec za pogajalsko mizo, in če ima kaj soli, lahko ugotavlja, da gre za staro miselnost in staro politiko. Ne vem, če je dojel, da so mu stare sile namenile vlogo figovega lista za libertarno-levičarsko koalicijo, v kateri bi seveda sredinskost lahko pokrivala edino Nova Slovenija.
Nova Slovenija v takšni koaliciji nima kaj iskati in to je bilo jasno od vsega začetka, ko se je začela pogovarjati. Temeljne vrednotne in vsebinske koordinate so tako različne in nasprotne, da bi se Nova Slovenija v takšni koaliciji vrednostno popolnoma izgubila. Posledično bi plačala ustrezno ceno na naslednjih volitvah. Sam sem verjel, da koalicija v takšni konstelaciji ni mogoča, to pa ne izključuje pripravljenosti za pogovor in iskanje politične rešitve. Pritisk medijske javnosti na Novo Slovenijo, da gre v koalicijo, je seveda bil primeren interesom vseh libertarno-levičarskim silam na Slovenskem, ki skozi celotno zgodovino iščejo zavezništvo med krščanskimi prodanimi dušami.
V dani situaciji je Tonin zaenkrat naredil nekaj dobrih potez. Je politik brez kakršnega koli nahrbtnika in za to lahko komunicira z vsemi, kar je v politiki pomembno in zaželeno. Pogovarjati se z vsemi po volitvah je edino pametno, to pa še ne pomeni, da se bo dalo z vsemi tudi kaj dogovoriti, kaj šele skupaj vladati. Ta drža ga je posadila na mesto predsednika Državnega zbora, kar mu v dani situaciji omogoča bistveno več pri iskanju rešitev za prihodnjo vlado, kakor če bi bil zgolj predsednik sorazmerno majhne stranke. V pomembni fazi pogovorov je povedal, da NSi izstopa iz pogovorov za Šarčevo koalicijo. Eden od razlogov je bil, da se stranke dosedanje koalicije med seboj ne marajo, razčiščujejo stare zamere in jih ne zanima nič drugega kot delitev državnega plena. To je seveda popolnoma v skladu z zgoraj navedenimi vrednostnimi orientacijami libertarno-levičarskih strank.
Če Šarcu morda še pred volitvami ni bilo jasno, za kaj gre libertarno-levičarskim strankam v Sloveniji, namreč za oblast in denar, bi mu moralo to postati popolnoma jasno po zaenkrat neuspešnih pogovorih za koalicijo, ki naj bi ji načeloval. Šarec bi s takšno koalicijo prelomil svoje temeljno volilno sporočilo, da želi novo in drugačno politiko, kot je bila dosedanja. V kolikor bi to resno mislil in tudi delal, bi se moral vprašati, kakšne vsebinske rešitve kdo ponuja. Očitno pa je to za njegovo potencialno koalicijo zadnja stvar, ki jih zanima. Če bi jih res zanimala država in njeni problemi, potem bi vzeli v roke Janšev program in se opredelili do njegove vsebine in ne do njega kot osebe. Če bi Janša ponujal sebe brez programa in vsebine, bi bilo vse ograjevanje libertarno-levičarskih strank od njega na mestu in razumljivo. Vendar ima program in ima v svoji dosedanji politični karieri kaj pokazati. Nikogar se ne sliši, da bi ga kritizirali kot obrambnega ministra v osamosvojitveni vladi, tudi ko je imel štiriletni mandat, ni delal takšnih napak, da bi ga zaradi tega lahko politični nasprotniki razglasili za nesposobnega ali, kakor se mu pripisuje, avtokratskega. Ne mediji ne njegovi politični nasprotniki se ne opredeljujejo do vsebin, ki jih ponuja, in do dejanj, ki jih je kot predsednik vlade ali minister naredil. Seveda pri tem izvzamem vse afere, ki se mu jih je pripisalo in nikoli dokazalo.
Torej Šarec bi moral pogledati, kaj Janša ponuja in ali morda njegove vsebine ne predstavljajo preloma z dosedanjo politiko, ki bi jo tudi Šarec rad spremenil. Dosedanja politika ni bila vodena s strani Janše, ampak od teh, s katerimi Šarec sestavlja levo koalicijo. Pri tej Šarčevi nameri, ki seveda ni samo njegova, ampak je vodena iz ozadja, bi Šarcu še kako prav prišel Tonin z Novo Slovenijo kot figov list. Ta figov list naj bi zagotavljal sredinskost koalicije, njeno ideološko uravnoteženost, pokrival pa bi tudi vse grehe, še posebej tistega izvirnega, da je pomembno biti na oblasti in delati za svoje in ne za državljane in državo. NSi bi razglašali za državotvorno stranko, pripenjali bi ji odlikovanja samostojnosti in neodvisnosti od Janše, v vladi in parlamentu pa bi jo vedno brez težav nadomestili z Levico. Če Tonin kot novopečeni predsednik stranke tega bi ne spregledal in bi prevzel vlogo figovega lista, bi s tem dokazal, da je bila sprememba na vrhu njegove stranke napaka. Zaenkrat dokazuje prav nasprotno.
Biti v dialogu in ohraniti svoje dostojanstvo, za to gre, v zasebnem, javnem in političnem življenju. V kolikor pa je Šarec po vpoklicu v politiko določen za vlogo figovega lista, naj kar poizkusi, ker od tega lista ne bo ostal niti pecelj. In po tem bo cesar nag.
Dr. Ivan Štuhec
