Piše: Miro Petek
Dolgo je viselo v zraku. Pričakovanje je bilo veliko, posebej za tiste, ki smo prebrali knjigo Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset. Založba Beletrina je s to knjigo podirala prodajne rekorde in filmska adaptacija tega odličnega romana je bilo tiho vrenje, ali bo film zajel vso širino romana, to intimno in čutečo izpoved, in kakšno bo na koncu srečanje teh dveh svetov, romana in filma. Se bosta knjiga in film lepo prekrila, bosta to dimenziji, ki med sabo ne tekmujeta, ampak živita dalje kot odličen roman in odličen film? Kakšno bo tehtanje in mnenje tistih, ki so knjigo prebrali in si tudi ogledali film? Sam sem knjigo ob njenem izidu začel brati na digitalni platformi, po nekaj straneh sem odnehal in kupil tiskani izvod, ker je takšno knjigo vredno imeti na domači knjižni polici. In seveda si je treba pogledati film, ki nagovarja drugače kot knjiga.
Ta čas so kinodvorane − pod scenarij so podpisani Marko Naberšnik, Bronja Žakelj in Aleš Pavlin, režiser je Marko Naberšnik – razprodane. Po uspehu na mednarodnem festivalu v Sarajevu in uvodnem ter razprodanem Liffu so vstopnice domala neulovljive. Razprodani Cineplexi po vsej Sloveniji pomenijo 3000 gledalcev dnevno. V Sloveniji pa smo imeli filme, financirane z državnim denarjem, ki v kinematografe niso pritegnili niti tisoč gledalcev. Piran – Pirano Gorana Vojnovića je na velikem platnu videlo kakih 11 tisoč gledalcev. Pri nas imamo režiserje in producentske hiše, ki se vrtijo okrog Metelkove in so umetniško povprečni ter ustvarjalno impotentni, vendar zaradi pripadnosti določeni politični druščini ustrezno nagrajeni iz državnega proračuna.
Zanimanje za Belo se pere na devetdeset pa kaže na to, da smo končno spet dobili film, ki ga Slovenci želijo videti. Seveda je tudi režiser Marko Naberšnik tisti, ki s svojim podpisom zagotavlja, da dvorane ne bomo zapuščali razočarani. Spomnimo se samo njegovega Petelinjega zajtrka.
Filmska pripoved Belo se pere na devetdeset je začela nastajati pred sedmimi leti, takrat je slovenska kultura že bila ujeta v oklep levice z malo začetnico, levica z veliko začetnico pa je ujeto slovensko kulturo le še dodatno vklenila v paradigmo nevidne kulture in nevidnega dela. Z Asto Vrečko so dejansko odprli vrata nekulture v kulturi. Ministrice na odprtje Liffa ni bilo, prav tako ne na premiero filma, ker takšna ustvarjalnost ne sodi v njen miselni in politični korpus. Filmi, ki v kinematografe ne zložijo niti tisoč gledalcev in jih na Metelkovi razglasijo za art filme, ker so nekaj globljega in intelektualnega, česar sicer neomikano slovensko ljudstvo ne razume, so duša te izkrivljene aktualne kulturne politike.
O vsebini filma je bilo veliko povedanega in zapisanega, zgodba je pretresljiva, duhovita in hkrati navdihujoča. Vsi, ki smo odraščali v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, filmsko zgodbo spremljamo tudi z dobro mero nostalgije. Vrne nas v čase, ko smo hodili po kavbojke v Italijo, in spominja, kaj vse smo počeli, da bi izigrali neumnosti takratnega sistema. Kritike filma so večinoma prijazne, najde se tudi kak zmedenec, ki zapiše, da je film desničarska propaganda. Oče Bronje se res razveseli razpada Jugoslavije in ustanovitve samostojne Slovenije, češ da zdaj ne bomo več dajali denarja onim lenuhom na jugu države. Na zaslonu televizorja iz tistih časov nam novice bereta Slavko Bobovnik in Janko Šopar. In ko zapoje Nana Milčinski Dan ljubezni v novi preobleki, je težko ostati ravnodušen.
Film Belo se pere na devetdeset ni neki hermetični eksperiment, je zelo profesionalno narejen in gledljiv film. In kar je treba tu podčrtati: gledljivost ni sovražnik umetnosti. Največji sovražniki kulture in umetnosti danes sedijo na Maistrovi 10.
