24.6 C
Ljubljana
sreda, 17 avgusta, 2022

Davki in volitve

Piše: Keith Miles

V večini držav so politiki zelo previdni glede zviševanja davkov in najraje vidijo, da se ti povečajo, ne da bi to kdo opazil. Dejansko v mnogih državah prebivalci skorajda ne opazijo, koliko davkov plačujejo. Toda v gospodarsko razvitih državah so davki pogosto glavno vprašanje v času volitev, saj se prebivalci zavedajo, koliko denarja jim je odvzeto od plače in koliko davka plačajo, ko kupijo na primer gorivo ali pivo. Poleg tega tudi vedo – in to dokazujejo raziskave –, da vlade denar porabljajo manj učinkovito kot posamezniki ali zasebna podjetja. Ko gre denar skozi vladne roke, naj bi izguba zaradi administrativnih stroškov znašala od 15 do 20 odstotkov.

Denarja in bogastva ne ustvarjajo vlade, temveč zasebni sektor. Vlade, ki so poskušale dokazati, da je ta trditev napačna, so v najboljšem primeru dosegle slabe rezultate, v najslabšem pa so bile porazno neuspešne. Spomnimo se le Sovjetske zveze, Maove Kitajske, Kube, Venezuele, Argentine, nekaterih afriških držav, Burme in od nedavnega tudi Šrilanke. Po drugi strani pa so napredne države, kjer so si zavestno prizadevali, da bi bila vlada majhna in fokusirana, uspešne; takšni primeri so Singapur, Švica, Hongkong (vsaj do zdaj) in ZDA. Primerjave niso preproste, saj razvite države porabijo več za zdravstvo in pokojnine, vendar je vseeno jasno, da je vladam najbolje prepustiti nekomercialne dejavnosti. Glavni razlog tiči v tem, da vlade ne morejo prevzemati podjetniških tveganj, kot jih lahko prevzemajo posamezniki z lastnim denarjem. Vlade nimajo lastnega denarja, ampak imajo našega.

Prebivalci dovoljujejo vladam, da jih te obdavčujejo za stvari, za katere menijo, da jih je najbolje izvajati na državni ravni – na primer za vojsko in nadzor meja. Enako velja za policijsko delo tako na lokalni kot državni ravni, v razvitih gospodarstvih pa tudi za druge oblike varstva pred brezposelnostjo in slabim zdravjem. Obstajajo tudi področja, na katerih najbolje delujejo mešani sistemi; primeri za to so pokojninski, zdravstveni in izobraževalni sistem, pri čemer se razmerje delitve na javno in zasebno po državah razlikuje. Vendar še enkrat: 100-odstotno državno zagotavljanje storitev ni najučinkovitejše, ne nazadnje tudi zato ne, ker zasebna ponudba ustvarja konkurenčne standarde, ki zagotavljajo učinkovito porabo davkoplačevalskega denarja.

Izdatki za kulturo bi morali biti v veliki meri prepuščeni zasebnim virom. Javnost mora biti previdna vsakič, ko vlada uporabi besedo »investicija«, saj je ta pogosto nadomestek za trošenje in socialni inženiring, odločitve pa postanejo politizirane. Infrastruktura je področje, na katerem vladne odločitve dajejo zelo slabe rezultate, na področju industrijskih naložb pa je stanje porazno. V odločitve se pogosto prikradejo osebne preference vladnih ministrov in javnih uslužbencev, zato potem niso optimalne.

Najbolj dinamično gospodarstvo je bilo v zadnjih letih na Kitajskem, potem ko ga je vlada uspešno preusmerila v kapitalistični sistem. Država se je dejansko in učinkovito umaknila iz gospodarskih odločitev. To lahko primerjamo z upočasnitvijo v Evropski uniji, kjer vse več pristojnosti na podlagi predpisov konča v rokah neizvoljenih uradnikov v Bruslju.

Jasno je, da se morajo volivci zavzemati za nižje davke – ne le zato, da bi imeli odločitve v svojih rokah, temveč tudi zato, da država ne bi sprejemala slabih in pristranskih odločitev. Žalostno je, da ima premalo politikov resnične poslovne izkušnje, pa ne le z delom v državnih podjetjih, pač pa z delom v realnem, tveganem in konkurenčnem svetu, v katerem obstaja popolna odgovornost tako za finančne uspehe kot za neuspehe.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine