Piše: Keith Miles
Civilna družba je opredeljena kot tretji del družbe, prva dva dela pa sta gospodarstvo in parlament oziroma vlada. Civilna družba torej vključuje nevladne organizacije in institucije. Rekonstrukcija tega dela družbe je bila v večini nekdanjih komunističnih držav obravnavana kot bistven ukrep za ponovno vzpostavitev demokracije.
Po komunističnih prevzemih v štiridesetih letih prejšnjega stoletja je bil proces diktature najprej nacionalizacija velike industrije, nato kmetij, nato manjše industrije, nato trgovcev in v nekaterih državah celo obrtnikov. V zadnjem delu procesa diktature so bile nekatere neodvisne organizacije prepovedane, vse druge pa so prišle pod nadzor komunistične partije. To vključuje sindikate, poklicna združenja, državljanske klube in interesne skupine, vključno z umetnostjo. Te neodvisne državljanske organizacije so vključevale dobrodelne organizacije, športne organizacije, fundacije, verske skupine, medije, potrošniške skupine, akademske skupine, umetniške klube itd. Nič ni moglo biti neodvisno od diktature.
Celotna moč, ki so jo imele komunistične diktature, je bila seveda podprta s strahom pred oblastmi in tajno policijo. Podpirale so jo tudi Marxove ideje, da so zasebni interesi sovražni njegovim konceptom in da države in civilne družbe ne bi smeli več ločevati.
Mnogi filozofi, vključno z vsemi najvidnejšimi, pa tudi Marx so prepoznali ključno vlogo civilne družbe, morda najprej s škotskim razsvetljenstvom in Adamom Fergusonom. Kar zadeva sodobne razmere, je ključna osebnost Italijan Antonio Gramsci, ki je civilno družbo videl kot buržoazen aparat, zaradi česar so se vanjo morali infiltrirati levičarski politični aktivisti, da bi prevzeli nadzor. To stališče je zavzel, ker je vedel, da komunisti nikoli ne bodo zmagali na svobodnih volitvah, saj delavci ne bi podprli revolucije. To idejo o infiltraciji je skrajno levi Nemec Rudi Dutschke opisal kot »dolgi pohod skozi institucije«. (Dobra knjiga o tem je knjiga Marca Sidwella z naslovom »Dolgi pohod«).
Žal se je ta ideja prijela in številne levičarske vlade so pod krinko socialne in ekonomske učinkovitosti uporabile državne subvencije za vključitev v civilno družbo, skupaj z ustanovitvijo številnih tako imenovanih nevladnih organizacij, ki opravljajo agencijsko delo za vlado. Ta močan trend je postal nekoliko protidemokratičen, hkrati je politike razbremenil neposredne odgovornosti. Seveda je največja »nevladna organizacija« od vseh Evropska unija. Številne odločitve se sprejemajo brez popolnega razkritja razprave. Skupaj s teorijo in prakso »dolgega pohoda« je številne levičarje utrdila na vladno subvencioniranih položajih neizvoljene oblasti. Dejansko jemlje denar davkoplačevalcev in ustvarja levičarski nadzor nad civilno družbo. Ni tako predrzno in zlobno, kot so bili komunistični prevzemi zasebnih organizacij, vendar je enako nevarno za demokratično družbo. Te nevladne organizacije so pridobivale vedno več moči, pri komunikaciji z ministrstvi in politiki so pogosto »prirejale dokaze v smeri, v katero želijo, da gredo politične odločitve«. Vse nadaljnje težave, ki se pojavijo, politikom omogočajo, da se izognejo velikemu delu odgovornosti, saj lahko rečejo, da je zadevo obravnavala nevladna organizacija ali določena institucija.
Žal se zdi, da je ta način delovanja sprejela tudi vladna javna služba, ki bi morala ministrom predstavljati alternative in ne predlogov s prirejenimi dokazi, da bi dosegla rezultat, ki bi si ga želeli javni uslužbenci. To je še ena oblika infiltracije v demokratični proces.
Poleg tega politiki namenjajo subvencije izbranim institucijam civilne družbe za vplivanje na javno mnenje. Pogosto gre za vladno subvencionirano propagando za eno politično stališče in spet za infiltracijo v svoboden, odprt demokratični proces.
Vprašanje je, kako se v imenu dobre demokracije lahko popravi zloraba civilne družbe in kako se izogniti infiltraciji političnih aktivistov.
