Pred kratkim se je znašla na knjižnih policah publikacija z naslovom Za Slovenijo gre, avtorja Cirila Mraka, dipl. lesnega inženirja, izdana v samozaložbi (Ljubljana, 2018). Knjiga je posvečena dr. Jožetu Pučniku, očetu slovenske države, o čemer govori tudi njen naslov. Vsebuje objavljene prispevke avtorja v preteklem obdobju, njegovo korespondenco z novinarji in uredniki ter njegova javna pisma vplivnim politikom. Poseben poudarek je dan kronologiji osamosvajanja, nastanku slovenske države, zakulisju ter napadih na Janeza Janšo in avtorjevim pogledom na polpreteklo zgodovino ter dosežkom Slovenije na gospodarskem in finančnem področju ter na področju standarda. V odzivih na knjigo je Alenka Jeraj pisala avtorju, »da nas veseli, da pozorno, s skrbnostjo ter zelo podrobno spremljate razvoj in dogajanje v naši državi in razbrati je, da vam resnično ni vseeno, kaj se dogaja s Slovenijo…« Tudi sam se pridružujem tej oceni s sledečimi nekaj pripombami. Prvič, da prinaša knjiga veliko zanimivih in uporabnih podatkov ter pronicljivih misli in tehtnih komentarjev o naši družbeni stvarnosti. Pa da veje iz zbranih tekstov nevsakdanja informiranost avtorja, resnicoljubnost, pokončnost, spoštljivost do sogovornikov in ponos na svoje slovenske korenine.
Naj v nadaljevanju navedem le nekaj misli in odlomkov, ki zbudijo pri bralcu posebno pozornost. V zvezi z nemoralnim grabežem družbenega premoženja, gospodarsko stagnacijo in odvajanjem denarja v davčne oaze (po oceni mednarodnih analitikov bi naj ta znesek znašal od 35 do 70 milijard evrov), je avtor zapisal, da je ceno za to plačal mali človek, to je prisilno upokojeni ter upokojenci nasploh, zlati tisti z bornimi pokojninami, pa zaposleni v realnem sektorju s svojimi nizkimi osebnimi dohodki ipd. Pri tem je spomnil na novo Mednarodno deklaracijo o človekovih dolžnostih, ki našteva sledečih sedem glavnih grehov moderne družbe: »politika brez načel, trgovina brez morale, bogastvo brez dela, izobrazba brez vrednot, znanost brez humanosti, brezvestno uživaštvo ter želja po uspehu brez truda in odpovedi«. Kot da so avtorji deklaracije preslikali stanje duha današnje Slovenije. Ko je govoril o dominantnih levo usmerjenih medijih, se je vprašal, »kdaj bomo lahko v njih brali prispevke avtoritet, kot so Drago Jančar, Peter Jančič, Alenka Puhar, Matej Makarovič….« Dejal je še, da večino novinarjev tudi še po letu 1991 vzgaja in kadruje ista politična opcija. Nad vsebino skromnih pisnih in elektronskih medijev demokratične pomladne provenience pa preži armada levo usmerjenih »novinarjev, politikov, profesorjev, sociologov, upokojencev…, ki poskušajo spremeniti in izničiti njihov dobri namen«.
V zvezi s slovensko državo je spomnil, »da je začela nastajati v blatu begunskih taborišč…ter se od tam začela širiti in je kot epidemija okužila čedalje širše sloje in plasti, tudi v matični domovini«. Avtor smatra Dan samostojnosti in enotnosti »za enega največjih praznikov slovenstva«, osamosvojitev pa »za edini in hkrati najpomembnejši trenutek v slovenski zgodovini, ko smo si sodbo pisali sami…Kajti v svetu je malo narodov, ki so si lastno državnost izglasovali«. Janezu Janši priznava eno osrednjih mest pri osamosvajanju Slovenije. Ob tridesetletnih poskusih njegovega političnega umora s strani levice pa ugotavlja, »da je preživel stoično vsa ponižanja in ostal vodilni politik« na veliko razočaranje celega krdela novinarjev, ki so mislili, da je njihova moč tako velika, da lahko vsakogar medijsko uničijo. Afera Patria pa je za avtorja »v nebo vpijoča politična zloraba sodne veje oblasti«. Priznava tudi Kučanu, da je v kritičnih dneh osamosvajanja odigral pomembno vlogo. Vendar je pri tem spomnil tudi na njegove besede v Beogradu (december,1989), to je tik pred osamosvojitvijo, ko je dejal, »da mi razumemo in sprejemamo Jugoslavijo za svojo državo in si je ne pustimo vzeti«. Pa na njegove besede v Ljubljani (8. 2. 1989), »da slovenske identitete, naj si še tako domišljamo, je v Evropi in v svetu ni, vsaj ne kot del nečesa avtonomnega in do kraja razpoznavnega. Je predvsem identiteta Jugoslavije ali celo Balkana«. Pri tem je avtor spomnil tudi na komaj znano, a sumljivo okoliščino, »da formalna vojna napoved generala Konrada Kolška, ki so jo v obliki letakov trosila letala JLA, ni bila naslovljena na vrhovnega poveljnika in predsednika predsedstva RS Milana Kučana, ampak na predsednika vlade Lojzeta Peterleta, ki po takratni ustavni ureditvi ni imel nobenih pristojnosti na področju obrambe«. Kar navaja avtorja k sklepu, da so Kolšek in drugi nad njim, zaradi verjetnih poprejšnih stikov in dogovorov, »šteli Kučana med tiste, na katere bodo lahko računali v času po ˝operetni osamosvojitvi˝, ko bi Peterletova vlada razpadla in končala pred vojaškim sodiščem ali celo pred strelskim vodom«. Kar vse potrjuje upravičenost velikega dvoma v iskrenost Kučanovega sodelovanja pri osamosvojitvi. Pri poskusih političnega umora Janše je spomnil tudi na misli dr. Janeza Jerovška, da je naš politični sistem formalno sicer pluralen, »a še vedno deluje z elementi totalitarnega sistema, ki mora vedno imeti vgrajenega sovražnika, in to mesto zaseda Janša…Najnevarnejše pa je za usodo demokracije ter za celoten družbeni razvoj prenos totalitarnih obrazcev na sodni sistem«, ko se tudi ta veja oblasti pridruži pogromu zoper izmišljenega sovražnika, kar je primer tudi v Sloveniji. Jerovšek meni, da se bomo tega s težavo otresli, verjetno kar »s serijo različnih kriz, v katerih bomo izgubljali veliko energije v prazno«.
