Piše: Luka Rebolj
Ko pomislim na družbo, ki jo soustvarjamo v Sloveniji in širše, se vprašam: kaj smo postali? In kar je pomembneje: kaj šele postajamo?
Kot predstavnik mlade generacije ne morem avtoritativno soditi o stoletjih za nami. Vem pa, kakšne so bile tiste samoumevne smernice, vrednote in pričakovanja, ki niso potrebovala posebne utemeljitve, dokazov ali opravičil. Bile so. So. In po mojem prepričanju bi morale ostati nespremenljive. A danes počasi izginjajo, kot v sindromu kuhane žabe: postopoma, vztrajno, skoraj neopazno.
Nedelo je postalo nova vrlina, pogosto nagrajena z denarjem davkoplačevalcev. Kdor pošteno dela, je postal revež: astronomska bruto plača, minimalec na računu. Podjetniki? Oblateni oligarhi, bankomat in vprežni osli države, ki je postala sama sebi namen in ni več več servis vsem državljanom brez razlik.
Proces sprave, po katerem hrepenijo že generacije, se zavira, prikriva in celo označuje kot poveličevanje nacizma. Osamosvojitev – dejanje, ki nas je zedinilo kot še nikoli, pa se potihoma spreminja v sramoto, ki si ne zasluži niti spomina niti muzeja.
Svoboda govora se zdaj imenuje sovražni govor. Laž je postala dejstvo. Izražanje resnice ali zgolj drugačnega mnenja pa radikalno stališče.
Vsak, ki javno podvomi v to novo resničnost, je takoj označen za fašista. Samo zato, ker ne sledi skrajno nenavadni doktrini ozkega kroga samoimenovane elite. Elite, ki je v Sloveniji po vojni prišla na oblast, ne zaradi imenitne drže, poslovnega uspeha ali trdega dela, temveč zaradi zavisti, poslušnosti hierarhiji in pohlepa po nezasluženem. Negativna selekcija se je ohranila do današnjih dni.
Njihov pohod po gramscijevskem vzoru ruši in zatira vse, kar je na krščanskih temeljih utemeljilo družbene norme in vrednote Zahoda, tisto tako imenovano zdravo kmečko pamet. Z drugimi besedami: vse, kar je bilo pred desetimi leti samoumevno, se danes označuje za radikalno, skrajno desnico, fašizem.
Za konkreten primer vzemimo bivšega predsednika republike Boruta Pahorja. Skozi vso politično kariero je zastopal praktično ista stališča, a se je iz socialdemokrata počasi prelevil v “pravega desničarja”. Pravzaprav bi danes celotno Komunistično partijo Jugoslavije označili za popolnoma radikalno desno stranko.
Samoumevna normalnost je postala skrajna zato, ker so jo oni tako poimenovali. In ker imajo v rokah večino institucij – medije, NVO-je na javnem denarju, univerze, del sodstva, kulturne ustanove itd. –, lahko to definicijo tudi vsiljujejo.
Zato je nujna tranzicija moči nazaj v roke demokracije, ki je podprta s poštenostjo, izkušnjami in kompetentnostjo. To lahko dosežemo samo z volitvami. Ne z deljenjem in izključevanjem, temveč zvesti vrednotam, ki so vredne tega imena. Vrednotam, ki so vredne življenja in za katere ne potrebujemo dodatnih razlag, zakaj so prave.
Čas je za volitve. Čas je, da normalnost premaga skrajnost.
