Piše: Mitja Iršič
Voditelji v zahodnem svetu že več let sramežljivo, a zavistno pogledujejo po svojih kolegih v diktatorskih delih sveta. Naravna tendenca vladajoče politike, sploh tiste na levi, ki svojo legitimnost vleče iz prisilnega egalitarizma, je, da si okrog sebe ustvari oblak javnega obveščanja, ki o njej poroča pozitivno. Na Zahodu so politiki od nekdaj v novinarjih in medijskih hišah imeli naravne politične zaveznike, to zavezništvo pa se je preneslo še na t. i. nove medije, ki se širijo prek socialnih omrežij − do tistega dne, ko je Elon Musk kupil takratni Twitter. Takrat je leva medijska hegemonija počila politiki pa so si v obupu pozabili nadeti »masko normalnosti« in se vsaj delati, da njihov končni cilj ni diktatura.
To se je najočitneje pokazalo pri nedavnem pismu »Macronovega« evropskega komisarja za notranji trg Thierryja Bretona, ki je Elonu Musku napisal grozilno pismo, dan preden je Musk na svojem socialnem omrežju X gostil predsedniškega kandidata Donalda Trumpa. Presunljivo pismo je simbol časov, v katerih živimo.
»Pišem vam v kontekstu nedavnih dogodkov v Združenem kraljestvu in v zvezi z načrtovano oddajo na vaši platformi X − pogovorom v živo med kandidatom za predsednika ZDA in vami, ki bo dostopna tudi uporabnikom v EU,« je zapisal Breton in v nadaljevanju Muskovemu zasebnemu podjetju med vrsticami grozil s cenzuro: »Moje službe in jaz bomo izjemno pozorni na vse dokaze, ki kažejo na kršitve DSA, in ne bomo oklevali v celoti izkoristiti svojega nabora orodij, vključno s sprejetjem začasnih ukrepov, če je to upravičeno za zavarovanje državljanov EU pred resno škodo.«
Zgodilo se je nekaj še pred desetletjem nepredstavljivega. Komisar supranacionalne unije, ki predstavlja zibelko globalnega liberalizma, kjer je bila svoboda izražanja do zdaj skoraj tako sveta kot pravica do življenja, je direktorju ameriške zasebne družbe grozil s cenzorskimi ukrepi, če bodo evropski uradniki arbitrarno ugotovili, da bo intervju na platformi »državljanom EU povzročil resno škodo«. Breton je stari socialist, ki zelo verjetno hlepi po totalitarnih prijemih in najbrž že desetletja sanjavo pogleduje po ruskem svetu, azijskih in latinskoameriških diktaturah, kjer lahko novinarjem z vladnim dekretom prepovedo govoriti o neželenih temah. Toda če bi bil Breton evropski komisar pred desetimi leti, si pisma Musku ne bi upal napisati. Overtonovo okno še ni bilo dovolj široko odprto, da bi komisarji EU grozili zasebnim podjetnikom s cenzuro. Breton je presodil, da je zdaj čas, da se Overtonovo okno široko odpre tudi na občutljivo področje oblastniškega nadzora nad svobodo izražanja in celo vmešavanja v tuje volitve – napadal je vendarle Muskov pogovor z nekdanjim in s potencialnim prihodnjim predsednikom ZDA.
Izkazalo se je, da se je zmotil in da Overtonovo okno vendarle še ni tako odprto, kot je pričakoval. Na koncu si je s pismom naredil sramoto. Bruselj je svojemu komisarju podelil javno klofuto. Evropska komisija je namreč zanikala, da ima Breton dovoljenje predsednice Ursule von der Leyen za pošiljanje pisma s takšno vsebino, rekoč: »Čas in besedilo pisma nista bila niti usklajena niti dogovorjena s predsednikom niti s [komisarji].«
A Bretonu ne gre zameriti – kar zadeva Bruselj najbrž ni ravnal napak, le prezgodaj in preveč netaktno. Komisija namreč v resnici socialno omrežje X obtožuje širjenja nezakonitih vsebin in manipulacije z informacijami ter neizpolnjevanja obveznosti glede preglednosti oglaševanja in da njene modre kljukice − domnevno namenjene označevanju preverjenih uporabnikov – »zavajajo uporabnike«, ker se lahko »kdor koli« naroči na storitev X Premium. Če se ugotovi, da je X v nasprotju z zakonodajo DSA, ga lahko doleti denarna kazen v višini do 6 odstotkov dohodka, kar bi podjetje na koncu prisililo, da zapusti EU.
Institucije EU bi z veseljem uničile X, a bolj prefinjeno. Breton je pač v maniri starega socialista preveč robat in neposreden. Pismo je naletelo na vsesplošno kombinacijo zaprepadenosti in posmeha javnosti. Evropske elite so dobile lekcijo, da še ni prišel čas za to, da njihovi informacijski carji začno določati, kaj se sme in česa se ne sme povedati. Če odziva ne bi bilo, bi to bil znak, da je Overtonovo okno že na stežaj odprto. Potem bi bilo le še vprašanje časa, kdaj bi prihodnji evropski komisarji hodili k Mariji Zakharovi v Moskvo na »šnelkurze« sistemske cenzure. Če si tega ne želite, bretone tega sveta neusmiljeno zasmehujte in ponižujte. Vaša psovka je enako pomembna kot Muskova.
