Piše: Mitja Iršič
Ameriško vrhovno sodišče, ki je ekvivalent slovenskemu ustavnemu sodišču, je končno prekinilo z desetletji dolgo rasistično visokošolsko prakso, ki je dajala temnopoltim in Latinskoameričanom nepravično prednost pri vpisu na ameriške univerze. Razsodilo je, da so vpisni pogoji ameriških visokošolskih ustanov, ki kandidate selekcionirajo na podlagi etnične pripadnosti (t. i. affirmative action) nekompatibilni z ameriško ustavo. Gre za primer, ki kaže, kako zelo pomemben moralni kompas države so najvišje sodne instance.
»Affirmative action« ni del nedavne razsvetljenske prebujenske ideologije, ki je povsem obsedla Američane – izvira namreč iz ukaza predsednika Johnsona iz leta 1967, ki je od zveznih izvajalcev zahteval, »da sprejmejo pozitivne ukrepe za spodbujanje popolnega uresničevanja enakih možnosti za ženske in manjšine«, kar se je kasneje razvilo v povsem legalizirano diskriminacijo belcev in kasneje tudi Azijcev.
Vrhovno sodišče je zdaj v zgodovinski sodbi razsodilo proti diskriminatornim politikam Univerze Harvard in Univerze Severne Karoline, ki temeljijo na rasi.
Skupina, imenovana Študentje za pravične sprejemne postopke, je tožila elitne šole in jih obtožila, da v svojih sprejemnih postopkih nepravično upoštevajo raso študentov. Skupina je opozorila na dobre rezultate testov azijsko-ameriških in belih kandidatov, ki so bili zavrnjeni le zaradi barve svoje kože zato, da se izprazni mesto za temnopoltega ali latinokandidata s slabšimi rezultati.
Liberalni del vrhovnega sodišča je postregel s kupom razsvetljenskih enovrstičnice, češ da ZDA niso barvno slepe ter da so temnopolti in Latinskoameričani v ZDA še danes tako diskriminirani, da jim je treba sistemsko pomagati – tudi tako, da imajo privilegij pri vpisu na fakulteto. Prizemljil jih je odlični temnopolti ustavni sodnik Clarence Thomas z besedami, ki bodo najbrž nekoč napisane v kakšen pravni učbenik. Ostro je obračunal z liberalnimi sodniki na čelu s sodnico Ketanji-Brown Jackson, drugo osebo afroameriškega izvora na vrhovnem sodišču. Jacksonova je ostro nasprotovala sodbi, rekoč, da rasizem v ZDA še vedno obstaja in ga je treba sistemsko preprečevati oz. lajšati njegove posledice.
Thomas je zapisal, da »njen z rasno obsedenostjo prežet pogled na svet pade na vsakem koraku. Posamezniki so vsota svojih edinstvenih izkušenj, izzivov in dosežkov. Niso pomembne ovire, s katerimi se srečujejo, temveč način, kako se z njimi soočijo. In njihova rasa ni kriva za vse – dobro ali slabo –, kar se zgodi v njihovih življenjih. Nasprotno, kratkoviden pogled na svet, ki temelji na barvi kože posameznika in popolnoma izključuje njihove osebne izbire, ni nič drugega kot rasni determinizem. Jacksonova nato gradi na svoji napačni premisi in poziva k ukrepanju, pri čemer trdi, da bi se morala sodišča prikloniti ‘strokovnjakom’ in dovoliti institucijam, da diskriminirajo na podlagi rase. Da ne bo pomote: njeno nestrinjanje ni avantgarda nedolžnih in nemočnih. Namesto tega je poziv k uveljavitvi privilegiranih elit, ki nam bodo ‘povedale, [kaj] je potrebno, da izenačimo konkurenčne pogoje’ med kastami in klasifikacijami, ki jih lahko edine določijo … potem ko nas vse strpajo v rasne kaste in te kaste sprejo med sabo … Družbena gibanja, ki se sklicujejo na tovrstne zbrane vzgibe, so se zgodovinsko gledano končala katastrofalno.«
Tako elegantno je Thomas v enem samem odstavku razmontiral celoten argument levice, ki gradi na zamerah, pogrevanju rasizma in rasnih napetosti.
Pokazal je, da mora biti najvišja sodna instanca v državi ne le skupina pravnih strokovnjakov, ampak svet modrecev. Svet ljudi, katerih pogled na svet je tako pronicljiv, razsvetljen in poseben, da se lahko povzpnejo nad politične trende, ideologije in družbene konflikte ter se osredotočijo na bistvo: kaj je prav in kaj narobe. Kaj je res in kaj ni. Kaj je pravično in kaj krivično. V ZDA tak svet modrecev imajo. Videti je bilo, da smo ga mi skoraj tri desetletja imeli. Komaj od pandemije naprej, še posebej pa od zloglasnega preklica zadržanja vladne novele zakona o RTVS pa je videti, da je naš svet modrecev prevzela skupina političnih aktivistov. Tako smo vsak dan bolj stran od razsvetljenih in uspešnih ZDA ter vsak dan bliže jezni in mračnjaški Rusiji.
