Piše: Borut Korun
Časi, ko se je šola Prešernovih »novočrkarjev srdita« prepirala z »ljudmi starega kopita«, očitno še niso minili. Norosti, ki jih uvajajo, pa je vedno več. Začne se nedolžno, s spremembo, ki jo komaj opazimo.
Ženskim priimkom so na primer pred nedavnim odvzeli njihovo žensko obliko, njihovo ženskost. To pa je v nasprotju z duhom slovenskega jezika, z njegovo naravo. Vsak samostalnik ima v slovenščini slovnični spol, pripada moškemu, ženskemu ali srednjemu spolu. Temu se potem ustrezno prilagodijo drugi stavčni členi. Ne more biti samostalnik v moški, pridevnik pa v ženski obliki. In vendar se sedaj dogaja prav to. Naj to pokažem na primeru imena naše ministrice Tanje Fajon: Fajon je izjavila. Če pred priimkom napišemo še ime, Tanja Fajon torej, je ženskost imena s tem sicer nekako zagotovljena, čeprav samo napol. Včasih s tem ni bilo težav. Spomnimo se: Micka Kovačeva pila, nič plačala …. Če ta ljudska pocestnost koga moti, naj navedem slovenski naslov enega najbolj znanih Tolstojevih romanov. Glasi se Ana Karenina in ne Ana Karenin. Mogoče pa bo kakšna naslednja slovenska izdaja tega literarnega dela že imela naslov Ana Karenin?
Naše progresivistične novočrkarje očitno moti, da kaže ženska oblika nekega priimka nekako pripadnost moškemu. Če napišemo Fajonova, bi to lahko pomenilo, da je ministrica Tanja v lasti nekega Fajona. Toda ko beremo stavek Fajon je izjavila, nas to mešanje ženske in moške oblike v istem stavku moti. Slovenski jezik postaja s takimi oblikami nedosleden. Še huje je seveda, ko ime ženske, ki pa se pojavi v moški obliki, poskušamo sklanjati. Fajon, Fajona, Fajonu, Fajona, pri Fajonu, s Fajonom.
Ali obstajajo kakšne druge rešitve? Žensko obliko priimka bi na primer lahko ohranili, če bi mu dodali glas a: naša zunanja ministrica bi se po vzoru Karenina lahko pisala Fajona. To bi se mi zdelo povsem sprejemljivo, ni pa ravno vedno blagozvočno. Še manj blago zveneče oblike bi dobili, če bi dodali obrazilo -ka ali -ca. Izražale pa bi ženskost. S tem bi dobili žensko obliko priimka Fajon – Fajonka ali pa Musarca oziroma Pirčevka. Feministke bi tedaj protestirale, češ da taka oblika ne zveni ravno spoštljivo, kar je res. Ampak saj tudi pišemo in govorimo Slovenka, Nemka, prodajalka in podobno in nas to ne moti. V nobenem od teh dveh primerov pa ta oblika ne bi sugerirala nekakšne pripadnosti moškemu, kar gotovo naše feministke najbolj žuli. Ohranili pa bi koherentnost stavčne strukture.
Recimo: »Fajonka zadnje čase veliko potuje. Zdi se, da hoče izkoristiti čas, ko je še lahko svetovna popotnica na račun davkoplačevalcev.«
Ali pa »Fajonka se zdi zaljubljena v bližnjevzhodne diktatorje, saj jih vneto obiskuje.«
Glede na to, da ženske oblike lahko tvorimo še z drugačnimi obrazili, bi bile mogoče tudi oblike kot v primerih Rusinja, Francozinja.
No, moje sarkastično pisanje želi opozoriti na nesprejemljivost takega spreminjanja slovenskega jezika. V resnici mislim, da bi bilo treba ostati pri starem. Te spremembe so seveda v skladu s skrbjo tistih, ki verujejo, da je treba vse postaviti na glavo. Vse spremeniti. Tudi jezik. Ali pa kar uvesti angleščino. Za začetek na fakultetah.
Tudi za slovenščino se bo očitno treba boriti. Jeziku bi kazalo ohranjati neko zdravo konservativnost, zlasti še, ko gre za očitno nasprotovanje logiki jezika. Ali moramo res slediti vsaki norosti, ki si jo kdo izmisli? Zato svetujem vsem bralcem tega kratkega spisa, naj sledijo zdravemu razumu in logiki našega jezika. Slediti norostim pomeni na koncu, da sam ne ločiš med norim in normalnim. Kdor reče A, mora kmalu reči B in na koncu Ž, četudi sam misli drugače. V sodobni umetnosti smo tolerirali packarije in se tolažili, da tega pač ne razumemo, čeprav tu ni kaj razumeti. Tako toleriranje norosti je v Sloveniji privedlo do podeljevanja najvišjih nagrad za umetniška dela, ki so samo provokacija ali celo čisto navadna sodomija.
