Piše: M. B., dr. Tomaž Kladnik
V petek in soboto, 5. in 6. julija 1991, je prihajalo še do majhnih provokacij poražene jugoslovanske armade, na katere pa slovenska stran ni odgovarjala. Nadaljevali so se umikanje enot JLA v vojašnice in diplomatske priprave za končanje vojne.
Slovenska osamosvojitvena vojna ali vojna za Slovenijo, znana tudi kot desetdnevna vojna, s katero je Republika Slovenija med 27. junijem in 6. julijem 1991 odbila agresijo zvezne armade, se je s tem postopoma bližala koncu.
Pri tem je treba poudariti, da so proti mejnim prehodom z Italijo že 26. junija krenile oklepne enote reškega korpusa JLA. Med potjo so naletele na nebranjene barikade in na spontan, ponekod zelo odločen nastop domačinov, zlasti v Vrhpolju.
Neoboroženi prebivalci pohoda tankov niso mogli preprečiti, odločno pa so se odzvali na agresijo, kar je bilo pozneje značilno za vso Slovenijo. Kot grožnja slovenskim demonstrantom je v Divači že ta dan ob 14.30 padel prvi strel, ki ga je sprožil oficir armade, ki je tako postajala vse bolj agresorska.
Dogajanje v Ljubljani in grožnje iz Beograda
V petek 5. Julija, je slovenska vlada pod vodstvom Lojzeta Peterleta imenovala posebno komisijo za ugotovitev vojne škode, ki jo je pri napadu na Slovenijo povzročila agresorska zvezna armada. Kot so pokazale prve ugotovitve komisije, je ta škoda znašala 94,2 milijarde din ali 2,714 milijona dolarjev.
Na seji slovenskega razširjenega predsedstva pa je z oceno razmer nastopil slovenski minister za obrambo Janez Janša in med drugim napovedal, da bo Slovenija v nekaj prihodnjih mesecih odvisna predvsem od sebe, zato se mora na ta položaj pripraviti tako po gospodarski kot tudi vojaški plati.
Pri tem je poudaril, da je v prihodnjih dneh zelo pomembno, da se prepreči vnovična številčna obnovitev enot poražene armade v Sloveniji.
Isti dan je imel načelnik generalštaba JLA Blagoje Adžić govor v Centru visokih šol v Beogradu, vendar so ga slovenski obveščevalci dobili pozneje. Pred približno sto petdesetimi oficirji srbske in črnogorske narodnosti, ki so bili posebej izbrani za poveljevanje enotam v Sloveniji in na Hrvaškem, je poudaril, da je Jugoslovanska ljudska armada v vojnem stanju, ki sta ji ga vsilili secesionistični Slovenija in Hrvaška.
Ob republiki je obtožil, da rušita temelje socialistične Jugoslavije, njuno politiko pa vse bolj podpirata tudi Makedonija ter Bosna in Hercegovina. Razmere je ocenil za še bolj dramatične kot leta 1941.
Nadaljevanje lahko preberete TUKAJ.
