Piše: Vida Kocjan
Aprila 2026 je Slovenija v razmaku nekaj dni zamudila dve pomembni priložnosti na evropski in regionalni ravni. Na vrhu EU na Cipru, kjer so zapirali pomembno poglavje o novi finančni perspektivi za črpanje evropskih sredstev, Roberta Goloba, predsednika vlade v odhajanju, ni bilo. Hrvaška je nato z vrhom Pobude Tri morja v Dubrovniku privabila več kot 1.400 udeležencev in napovedala megaprojekt Pantheon AI, vreden več kot 50 milijard evrov, slovenski vladajoči pa so dogodek opravili s protokolarnim obiskom finančnega ministra, ki je tam »prebral izjavo« in se sprehodil po Stradunu. Medtem ko sosede aktivno izkoriščajo priložnosti za razvoj in krepitev vpliva, je odhajajoča Golobova vlada v teh dveh primerih pokazala zaskrbljujočo pasivnost in nizke prioritete tako slovenske gospodarske kot zunanje politike.
V času, ko se Evropa sooča z velikimi izzivi – od oblikovanja novega sedemletnega proračuna EU za obdobje 2028–2034, energetske varnosti in digitalne preobrazbe do geopolitičnih napetosti –, je aktivna in proaktivna zunanjepolitična vloga države ključnega pomena. Žal pa je odhajajoča Golobova vlada na čelu s predsednico države Natašo Pirc Musar v zadnjih dneh aprila 2026 pokazala ravno nasprotno. Pomembnejši od države in državljanov so jima bili – lastni dopusti. Ta dva dogodka v razmaku zgolj nekaj dni tako simbolično ponazarjata globoko krizo voditeljstva in mednarodne relevantnosti Slovenije v zadnjih letih. Medtem ko sosednje države aktivno lovijo priložnosti in krepijo svoj položaj v regiji, Slovenija vse prevečkrat izpušča ključne vlake – tako dobesedno kot simbolično. Pa gremo po vrsti.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
