Piše: Bogdan Sajovic
Z veleposlanikoma Poljske in Ukrajine, Krzysztofom Olendzkim in Andriyem Taranom, smo se med drugim pogovarjali o vojni v Ukrajini, vprašanju beguncev, pomoči napadeni državi, odzivu svetovne javnosti in ruskem imperializmu.
Demokracija: Že leta pred letošnjo rusko invazijo, celo pred zasedbo Krima, so nekatere države, tudi vajini, opozarjale na vse bolj agresivno Rusijo. Zakaj si je svet zatiskal oči?
AT: To je zelo pravilno in logično vprašanje. Ukrajina in nekateri naši zahodni partnerji so si dolgo časa prizadevali opozoriti svet na obsežne priprave, ki jih je izvajala Rusija, ko se je pripravljala na napad na Ukrajino.
Ukrajina je na vseh možnih mednarodnih platformah, vključno z Varnostnim svetom ZN, Generalno skupščino in Forumom OVSE za varnostno sodelovanje, skušala opozoriti na takšne priprave in na rusko nezakonito militarizacijo Krimskega polotoka ter začasno zasedenih ozemelj v Luhanski in Donetski regiji.
Žal preventivni mednarodni mehanizmi niso bili uspešni. Rusija je korak za korakom odstopala od glavnih pogodb o neširjenju oborožitve, kot sta Pogodba o odprtem nebu in Pogodba o konvencionalnih oboroženih silah v Evropi, ter sistematično ignorirala določbe Dunajskega dokumenta iz leta 2011.
Demokracija: Zakaj se svet ni ustrezno odzval na znake bližajoče se tragedije? To je bolj vprašanje o moči in odločnosti evropskega političnega vodstva. Zakaj se svetovni voditelji niso ustrezno odzvali leta 2008, ko je Rusija začela vojno v Gruziji? Zakaj se niso ustrezno odzvali leta 2014, ko je Rusija zasedla Krim? Na spletu je mogoče najti različne razlage, od spomina na kanclerja Schroderja, navajanja besed Angele Merkel “to je bila napaka” in številnih drugih.
KO: Od leta 2008, od ruske invazije na Gruzijo, je Poljska opozarjala na nevarnost ruskega imperializma. Razen Estonije, Latvije in Litve je večina držav delala kot običajno. Kot vedno sebični nacionalizem in celo osebni interesi posameznih politikov pogosto prevladajo nad vprašanjem kolektivne varnosti ter pravicami in interesi manjših držav. Predvsem pa je treba povedati, da je bilo zmotno prepričanje tistih naših sosedov in partnerjev iz Evropske unije, ki imajo imperialno in celo kolonialno preteklost, ki so bili prepričani, da je samo Rusija lahko organizator in garant mednarodnega reda vzhodno od Poljske ali še bolje vzhodno od Nemčije, eden od ključnih razlogov, da se je Rusija počutila tako samozavestno.
