5.3 C
Ljubljana
ponedeljek, 8 marca, 2021

Stekle priprave na snemanje filma Križev pot 1945

Piše: Igor Podbrežnik/Časnik

Sredi lanskega poletja nas je Anton Tomažič presenetil s petimi zgodbami s skupnim naslovom Zlom, sedaj pa končuje scenarij za film Križev pot 1945. Če je Zlom prinesel zanimive zgodbe s presenetljivimi zapleti, z elementi kriminalke, ljubezni, romantike, družbene kritike, ki bi se lahko dogajale v kateri koli družbi, vendar jih je avtor postavil v posebno obdobje totalitarnega jugoslovanskega sistema, se Križev pot 1945 dotakne množičnih povojnih pobojev domobrancev in z njimi povezanih civilistov v Sloveniji leta 1945. Gre za največjo narodno katastrofo v zgodovini majhnega naroda, do danes še nezaceljeno rano in glavno oviro za dokončanje tranzicije v normalno evropsko demokratično državo. Kot predpogoj za narodno spravo si ta dogodek zasluži celovito resnico, zgodovinsko verodostojno razkritje z jasnim uradnim priznanjem, da je šlo za nekaj brezpogojno nesprejemljivega in neopravičljivega.

Tragično dogajanje spomladi in poleti 1945 si ne zasluži večnega zaznamovanja le v obliki fizičnega spomenika, temveč tudi nematerialnih umetniških del. Na žalost tudi trideset let po koncu totalitarizma družbeno ozračje še ni postalo dovolj sproščeno, da bi v trajen spomin na tragične dogodke nastala dovolj kvalitetna književna, glasbena, likovna in filmska dela.

Po oceni Antona Tomažiča si pokol domobrancev leta 1945 zasluži tako monumentalno filmsko delo, da se bo lahko tudi v mednarodni javnosti postavilo ob bok filmu poljskega režiserja Andzeja Wajde o pokolu v Katinu leta 1940.

Tomažič: “Zato je tudi film Križev pot 1945 zasnovan zelo ambiciozno, daleč prek trenutnih kapacitet in zmožnosti slovenske kinematografije.”

Tomažič je prepričan, da bo za realizacijo potrebno pritegniti tudi tuje ustvarjalce in predvsem sofinanciranje. To, kar so včasih predstavljale mednarodne koprodukcije, bi morda nadomestil že kak posamičen producent. Prepričan je, da bi bila polovica dela že opravljena, če bi jim uspelo pritegniti k sodelovanju npr. Netflix ali podobnega producenta ter ga prepričati, da bi se s takšnim filmom tudi zaradi močne in univerzalne vsebine o neskončni človeški zlobi vključil med kandidate za oskarja.

Anton Tomažič (foto: STA)

Pri zasnovi scenarija se je Tomažič zavestno odločil, da mora film igrati predvsem na čustva gledalcev.

Na eni strani bo film prikazal usodo nesrečnih vojnih ujetnikov, poražencev, izdanih in trpečih, na drugi strani pa pijano maščevanje zmagovalcev, ki sprošča najnižje strasti v posameznikih, za katerimi stoji totalitarna oblast. Tudi tujim gledalcem, ki o razmerah v Sloveniji ob koncu druge svetovne vojne ne vedo kaj dosti, filmska zgodba ne bo povedala skoraj nič o pravkar končani vojni, okupaciji, partizanih, domobrancih, državljanski vojni, narodno-osvobodilni borbi, kolaboraciji, jih bo pa morda spodbudila, da bodo sami poiskali več informacij, da bi lahko razumeli okoliščine filmske grozljivke o nekaj peklenskih dnevih, ki so jo bodo lahko ogledali na filmskem platnu.

Film bo pojasnil tudi vlogo angleške vojske pri tragediji slovenskih domobrancev

Tomažič upa, da bodo gledalci, predvsem tuji, pa tudi mnogi domači, le presenečeno spoznali precej zamolčano zgodovinsko resnico: o tragični izdajalski vlogi angleške vojske, ki je že v povsem mirnem času imela vse pod kontrolo, pa je vendarle zvijačno predala dobrih deset tisoč vojnih ujetnikov Titovim silam, pri čemer je bilo povsem jasno, da jih čakajo takojšnji zunajsodni poboji.

Film Križev pot 1945 obravnava le nekaj dni maja in junija 1945, začenši v Vetrinju, kjer so imeli Angleži pod kontrolo več kot deset tisoč razoroženih domobrancev. Z lažjo, da jih bodo poslali v Italijo, so jih naložili na vlake in jih tik pred mejo z Jugoslavijo predali Titovim partizanom. Sledi pripoved o poti prek Jesenic, Kranja, Škofje Loke, Šentvida, Ljubljane in Kočevja do morišča v Kočevskem Rogu – ves čas ob pretepanju, ropanju, poniževanju in pobijanju krvoločnih in pijanih varuhov revolucije ter tudi skozi špalir zaslepljene in naščuvane množice v podobnem vzdušju, kot je spremljalo Kristusa na križevem potu.

Tomažič je vrhunec filma postavil na samo morišče na robu kraške vrtače in se nikakor ne more izogniti realistično prikazanim prizorom streljanja, klanja ter celo razbijanja čeljusti zaradi ropanja zlatih zob. Prizori so podobni (vendar še hujši) kot v filmu Andzeja Wajde. Presežejo pa prizore iz Katina o tem, kar se je še nekaj dni dogajalo globoko v jami med stotinami svežih trupel – in preživelih ranjencev. K sreči se je nekaj od tisočev žrtev čudežno rešilo in uspešno pobegnilo, da so lahko postali pričevalci. Trpljenje preživelih, ki se pred dodatnimi eksplozijami in živim apnom ščitijo s trupli tovarišev, bo dober režiser z dobro filmsko ekipo snemalcev, maskerjev, scenografov prikazal kot nekaj doslej še nevidnega.

Križev pot 1945 je tudi pričevanje begunca, ki se je ranjen reši iz brezna

Begunca iz brezna smrti spremlja filmska zgodba še na nekajdnevnem begu in skrivanju, kako se prebija, ranjen, ves teden brez hrane in vode, skoraj nag, izogibajoč se patruljam, ki ga iščejo, ter izdajalskim domačinom, do doma, kjer ga čakata oče in mati.

Tomažič je pri pisanju izhajal izključno iz številnih dobro opisanih spominov ljudi, ki so vse to preživeli, vendar pa jemal od vsakega nekaj, spremenil imena, po potrebi pa tudi vrstni red. Poleg treh pričevalcev, ki so preživeli pobijanje in jim je kasneje uspelo splezati iz jame ter pobegniti, obstaja še veliko več pričevalcev o dogodkih od Vetrinja do Šentvida, kjer so mladoletne pomilostili in jih niso poslali na morišče. Tudi njihove spomine na to, kaj vse se je dogajalo do njihove izpustitve, je scenarist Tomažič vključil v filmsko zgodbo.

V scenariju Križev pot 1945 je zapisanih tudi precej napotkov za doseganje potrebnih umetniških učinkov dodal tudi precej napotkov, ki bi morda bolj sodili v snemalno knjigo. Prevladovali naj bi makro posnetki; veliko zumiranja, pogosto do zenice očesa, kapljice krvi, menjavanje tempa posnetkov od upočasnjenega do pospešenega. Zelo zahtevna (in draga) bo morala biti scenografija: natančna replika stanja ob koncu druge svetovne vojne. Potrebnih bo zelo veliko statistov. Dialogov bo zelo malo; mrmranje, šepeti, molitve, kratki vzkliki v različnih jezikih. Tudi za tujino ta film za razumevanje skoraj ne bo potreboval podnapisov, nam je Tomažič zatrdil ob zaključku predstavitve filmskega projekta Križev pot 1945.

Zadnje novice

Sorodne vsebine