2.3 C
Ljubljana
sobota, 17 aprila, 2021

Slovenija vs. Hrvaška – zavezništvo in razhod ob dogodkih leta 1991 ali kako je bil enostransko prekinjen obrambni sporazum

 

Avtor: Gašper Blažič

Ob spominu na dogodke pred tridesetimi leti, torej leta 1991, se v glavnem omenjajo glavni osamosvojitveni koraki, kot je sprejem temeljnih osamosvojitvenih aktov 25. junija 1991, ter vojne, ki je temu sledila, pa tudi nekaterih drugih dogodkov, kot npr. incident v Pekrah, zaprisega prve generacije slovenskih vojakov v TO, vaja Premik ’91, zamenjave v Demosovi vladi, naporna pogajanja med slovensko in zvezno oblastjo glede nabornikov, carin in drugih odprtih vprašanj. Nekoliko manj pa se omenja nekatere druge dogodke, kot je denimo sklenitev obrambnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško 20. januarja 1991. Na slovenski strani sta sporazum podpisala ministra Janez Janša in Igor Bavčar, na hrvaški pa Martin Špegelj in Josip Boljkovac. Sporazum je dejansko vseboval samo formulo, da bosta obe republiki skupaj pripravljali odpor in v primeru agresije JLA na eno ali drugo državo tej agresiji skupno nasprotovali.

Kot je znano, je sporazum prvotno obetal veliko, a je kasneje doživel velik fiasko zaradi enostranske odločitve hrvaškega političnega vrha, da ob agresiji JLA na Slovenijo ne reagira in pusti tankom agresorja prosto pot. Znano je namreč, da so enote reškega korpusa, ki ga je vodil general Marjan Čad (Slovenec), z aktivnostmi začele že 26. junija 1991 na Primorskem, v noči na 27. junij pa je precejšen del tankovskih enot v Slovenijo prišel s hrvaškega ozemlja (Varaždin, Karlovac), pri čemer te enote na hrvaškem ozemlju sploh ni bil oviran. Po nekaterih podatkih naj bi hrvaški policisti že postavljene barikade odstranili (verjetno na ukaz predsednika Franja Tuđmana), do odpora je prišlo samo s strani ljudstva, ki je v Murskem Središću goloroko ustavilo tanke, ki so prodirali proti Sloveniji. Nekaj dni kasneje (2. julija) se je podoben odpor zgodil v Zagrebu pri vojašnici maršala Tita, nekaj ljudi je bilo pri tem ranjenih. A že prvi dan agresije na Slovenijo je tudi v Osijeku prišlo nevarnega tankovskega izpada, ki se je sicer končal brez bojnega delovanja, a je bil zelo ostro opozorilo vladi v Zagrebu, naj si glede zavezništva med JLA ter oboroženimi srbskimi uporniki, ki so širili svoj vpliv iz Knina na območja celotne severne Dalmacije, Like, Korduna, Banije, Slavonije, Baranje in zahodnega Srema, ne dela iluzij. Simbol tega dogodka je bil rdeči fičko, ki ga je pomendral eden od tankov. Vendar tudi to ni prepričalo Tuđmana o tem, da je naredil veliko napako. Posledice enostranske privolitve hrvaškega političnega vrha v pasiven odnos do agresije na Slovenijo so se žal pokazale tudi na terenu, saj je že ob začetku agresije pri Rigoncah padel prvi vojak na slovenski strani Jernej Molan, saj so enotam TO agresorske enote prišle tako rekoč za hrbet – s hrvaške strani iz Zaprešića, kjer pričakovanih barikad, ki bi vsaj nekoliko ovirale tanke, ni bilo.

Kninska vstaja – začetek nove paradržave

A najprej se vrnimo v januar 1991. To je bil čas neposredno po slovenskem plebiscitu, po vdoru Srbije v jugoslovanski monetarni sistem, pa tudi čas po sprejemu nove hrvaške ustave (slovesno je bila sprejeta 22. decembra 1990, dan pred slovenskim plebiscitom). Hrvaška je torej v letu 1990 delala dokaj pogumne korake pri simbolnem prelomu s preteklostjo, saj je prve spremembe državnih simbolov sprejela že spomladi tistega leta (takoj po volitvah, na katerih je zmagala HDZ, ki pravzaprav niti ni bila prava stranka, ampak bolj gibanje, ki bi ga pri nas morda lahko primerjali z Odborom za varstvo človekovih pravic), dokončno pa z novo ustavo. Slovenija je sicer v tem času ravno tako pripravljala ustavo, vendar je prišlo do zamud, tudi zato je prišlo do razpisa plebiscita, državne simbole pa smo menjali tik pred osamosvojitvijo z amandmaji k stari republiški ustavi iz leta 1974.

Vendar pa je Hrvaška leta 1990 doživela tudi veliko ponižanje: njena Teritorialna obramba je bila povsem razorožena (slovenska TO je obdržala vsaj majhen del orožja), vprašanje je tudi, koliko tega orožja je pristalo v občinah s pretežno srbskim prebivalstvom. Propaganda KOS JLA je namreč že leto prej začela širiti govorice o tem, da če se socializem zruši, se bodo na oblast vrnili ustaši in se lahko ponovi tragedija iz časa NDH, ko je prišlo do genocida nad hrvaškimi Srbi. Zato je že leta 1989 prišlo do prvih mitingov tudi med njimi. Še pred zmago HDZ se je 4. marca 1990 zgodil množični srbski miting na Petrovi gori blizu Siska. Po nekaterih podatkih naj bi se na tem dogodku zbralo celo sto tisoč Srbov iz vse Hrvaške ter tudi iz Bosne in Hercegovine. Poleti istega leta pa je prišlo do oboroženega odpora Srbov v Kninu, ki so začeli s sabotažnimi akcijami na prometnicah (skozi Knin teče magistralna cesta, ki povezuje notranjost Hrvaške z Dalmacijo!) ter železnici, pa tudi z napadi na nesrbske prebivalce, zlasti lastnike lokalov, trgovin, itd. Prav tu v Kninu se je tako začelo jedro vzpostavljanja nove paradržave, ki sta jo vodila tamkajšnji predsednik skupščine občine Milan Babić ter šef lokalne policije Milan Martić. Oboroženi civilisti so na cestah okoli Knina celo postavljali ovire (hlode, kamenje), ustavljali turiste, ki so se vračali iz Dalmacije ter jih ustrahovali. Kako močna indoktrinacija je bila v Kninu, dokazuje tudi obisk hrvaškega notranjega ministra Josipa Boljkovca, ko je s sestanka s kninskimi policisti komaj odnesel celo kožo. Nekoliko bolje se je godilo zveznemu ministru za promet Jožetu Slokarju, ki je hotel doseči ponovno vzpostavitev prekinjenih prometnih poti na območju Knina (zlasti železnice), ker bi nadaljnja zapora gospodarsko uničila tudi kninske Srbe, vendar so mu slednji odgovorili, da so pripravljeni jesti tudi travo. Železnico so sicer takrat sicer odprli, a le za kratek čas.i

Istočasno pa so se že vzpostavljale nove vzporedne strukture nastajajoče SAO Krajine. Slednja je temeljila na teoriji, da avnojske meje med republikami niso nedotakljive in da pravica narodov do samoodločbe velja tudi po občinah. Šlo je torej za podobne načrte kot v času malo pred začetkom druge svetovne vojne, ko so načrtovali izločitev manjšega dela hrvaškega ozemlja (amputacijo) iz okvira Kraljevine Jugoslavije, večji del pa naj bi zaradi tam živečih Srbov obdržala. Te načrte je nato preprečil sporazum Cvetković-Maček, a ne za dolgo, saj je z začetkom nemškega napada na Jugoslavijo na sceno stopil nekdanji vodja nacionalističnega krila hrvaških pravašev Ante Pavelić. Uporaba spominov na zloglasno obdobje NDH je postala temelj propagande, ki je Srbe na Hrvaškem spodbujala k uporu. Eden od očitkov vladi v Zagrebu je bil tudi, da je iz hrvaške ustave izbrisal vlogo Srbov kot konstitutivnega naroda. Namreč, hrvaška socialistična ustava iz leta 1974 je določala, da je SR Hrvaška država (seveda ni šlo za državo v pravem pomenu besede) Hrvatov ter Srbov na Hrvaškem, torej dvonacionalna republika. Delež Srbov med prebivalci Hrvaške je v tistem času znašal sicer le 12,2 odstotka, vendar so bili v nekaterih občinah v večini, med zaposlenimi v milici ter republiški SDV je bil delež Srbov znatno večji od deleža v celotni sestavi prebivalstva.

Hrvaški predsednik Franjo Tuđman je pod vplivom Markovićevih obljub enostransko razdrl zavezništvo s Slovenijo. (foto: arhiv Demokracije)

Poskus nove razorožitve Slovenije in Hrvaške

Predsedstvo SFRJ je 9. januarja 1991 – tedaj je predsedstvo že vodil srbski predstavnik Borisav Jović – izdalo ukaz, da morajo oborožene skupine v roku desetin dni oddati orožje v roke JLA. Ta sklep je bil dejansko absurden, saj je imela Slovenija svojega orožja zelo malo, Hrvaška pa se je skušala ilegalno oboroževati, da je lahko nekaj mesecev kasneje vzpostavila svoje oborožene enote, ki so bile formalno del policije, to je bil Zbor narodne garde. Ukaz bi se moral kvečjemu nanašati na oborožene skupine na območju Knina, vendar je bil namen ukaza povsem drug: odvzeti Sloveniji in Hrvaški vsako možnost oborožene obrambe v primeru morebitne vojaške intervencije JLA. Pripravljeni so bili celo načrti za aretacije v obeh republikah, kar bi pravzaprav pomenil začetek vojaškega puča.

Hrvaški obrambni minister Martin Špegelj je ves čas trezno ter stvarno ocenjeval razvoj dogodkov ter skrbel za nabavo orožja za Hrvaško (pošiljke so prihajale ilegalno čez madžarsko-hrvaško mejo), navsezadnje je bil upokojeni general JLA (pred upokojitvijo je bil komandant petega armadnega območja s sedežem v Zagrebu), ki je izkazal lojalnost do Hrvaške. Na neki točki pa so ga v past ujeli pripadniki KOS preko dvojnega agenta v njegovi neposredni bližini, ga zvabili v hišo in skrivaj posneli z videokamero, kako razlaga svoje diverzantske načrte o napadu na enote JLA. Ta zmontirani propagandni film so nato vrteli na TV Beograd. Prav Špegelj je bil tudi eden največjih zagovornikov sodelovanja s Slovenijo glede obrambe pred JLA in je celo načrtoval blokado vojašnic. Pri svojem načrtu je vztrajal celo po tistem, ko mu je Tuđman že odrekel zaupanje.

Postavlja se vprašanje, kdaj se je začel obrambni sporazum med Slovenijo in Hrvaško krhati. Janez Janša, ki je bil tedaj minister za obrambo, v knjigi Premiki omenja zadnji sestanek slovenskega vodstva s hrvaškimi kolegi pred dnevom D. To je bilo 22. junija 1991. Na tem sestanku se je izkazalo, da je bilo s hrvaškim projektom osamosvojitve precej slabo – že Slovenija je bila, kot se je pokazalo v začetku junija ob znanem nastopu novega finančnega ministra Dušana Šešoka, dokaj slabo pripravljena, Hrvaška pa še veliko slabše. Tuđman je na sestanku sicer samozavestno zagotavljal, da bo Hrvaška ob osamosvojitvi sprejela enake ukrepe kot Slovenija, čeprav so Tuđmanovi svetovalci odkrito opozarjali, da to ne bo mogoče. Celo na Kučanovo pripombo, naj se dogovorijo vsaj o tem, da ne bodo spustili vojsko na pohodu proti Sloveniji, jasnega odgovora ni dobil.ii

Operetna osamosvojitev Hrvaške

Hrvaški sabor je nato 25. junija 1991 sprejel deklaracijo o neodvisnosti (istočasno kot slovenska skupščina), ni pa prevzel efektivne oblasti (mejni organi, carine). Tuđman pa je nato na vabilo, ki ga je dobil za udeležbo na proslavi ob razglasitvi samostojne Slovenije, svojo udeležbo odpovedal – Kučanu naj bi dejal, da ima preveč delovnih obveznosti in da je položaj na Hrvaškem zelo napet. Dan kasneje, 27. junija, ko je prišlo do povsem odkrite agresije JLA, je Janša v telefonskem pogovoru s hrvaškim kolegom Špegljem dobil informacijo, da hrvaški politični vrh ne podpira upora enotam JLA. Še več, sprejel ni niti sklepa o nevtralnosti, kar bi pomenilo, da ne bi dovolili prostega prehoda tankov. Vendar ni bila sprejeta niti ta odločitev, češ da je Hrvaška že v vojni s četniki in da ne more tvegati spopada še z JLA. Špegelj je nato po svojih močeh posredoval pomembne informacije, kot denimo o vzletu vojaških letal na vojaških letališčih na Hrvaškem (Zagreb, Split, Pulj, Udbina, itd.). »Bilo mu je težko, saj je ves čas zelo trezno ocenjeval strateški položaj, vedel je, da se ne bodo mogli izogniti spopadu in da Hrvaška zamuja najugodnejši trenutek za akcijo,« se spominja Janša.iii Prav na dan, ko so goloroki Zagrebčani ustavljali tanke iz Titove vojašnice, torej 2. julija, je bil Špegelj razrešen funkcije obrambnega ministra.

Nasploh pa je bilo hrvaškemu političnemu vrhu v tistih dneh precej nerodno. Na prvi dan agresije JLA na Slovenijo je v večernih urah potekala skupna oddaja TV Slovenija in HRT, ki sta jo, vsak s svoje lokacije, povezovala Luka Mitrović in Ljerka Bizilj. V ljubljanskem studiu sta bila gosta predsednik slovenske vlade Lojze Peterle in obrambni minister Janez Janša, v zagrebškem pa hrvaški premier Josip Manolić in namestnik notranjega ministra Slavko Degoricija, ki sta še pred koncem oddaje ušla iz studia, potem ko je Janša opozoril na pasivnost Hrvaške (oddaja je na voljo TUKAJ).

Zanimivo je sicer, da Danilo Slivnik v svoji knjigi Sto osamosvojitvenih dni omenja informacijo, za katero se je izkazalo, da je bila dezinformacija, češ da je že ob začetku agresije Tuđman poslal policijske specialce na mejo s Slovenijo pri Ormožu.iv Omenja pa tudi, da je na prvem sestanku predsednika predsedstva Milana Kučana in zunanjega ministra Dimitrija Rupla z evropsko trojko zunanjih ministrov (italijanski Gianni de Michelis, nizozemski Hans van den Broek, luksemburški Jacques Poos) v Zagrebu nato prišlo tudi do dokaj ostrega pogovora med Kučanom in Tuđmanom. Slednji je ves čas iskal izgovore za svojo pasivnost: »Pa razumite, Milan…«v Prav skozi te sestanke z evropsko trojko (dvakrat v Zagrebu in nato tretjič na Brionih) se je tako že oblikovala razlika med Slovenijo in Hrvaško tudi na mednarodnem parketu. Na drugem sestanku v Zagrebu (v noči na 1. julij 1991) je namreč De Michelis Ruplu namignil, da je Slovenija na nek način že rešena, ne pa tudi Hrvaška. Slednja je na Brionih – tam je De Michelisa že nadomeščal portugalski zunanji minister João de Deus Pinheiro – dejansko delovala precej pasivno, tam naj bi na pogajanjih sodeloval zgolj Tuđman, kot da se pogoji, ki naj bi jih po brionski deklaraciji izpolnjevala Slovenija, Hrvaške ne tičejo, saj slednja uradno ni bila v konfliktu z JLA, je pa razglasila samostojnost.

Ko se je vojna v Sloveniji končala, ,se je na Hrvaškem šele dobro začela. JLA je dokončno snela masko in nehala igrati vlogo “posredovalca” v sporu med Hrvati in Srbi, sledilla je tragedija… (foto: arhiv Demokracije)

JLA je agresijo na Hrvaško izvajala že pred 25. junijem 1991

Takšna drža se je Tuđmanu, ki je kasneje večkrat javno razlagal teorijo o slovenski operetni osamosvojitvi in operetni vojni, precej maščevala, saj je Hrvaška tonila v vojno, Slovenija pa je bila osvobojena. Po brionski deklaraciji, ki jo je dva dni po podpisu ratificiral tudi slovenski parlament, je v Sloveniji nastopilo sicer nestabilno obdobje miru, malo kasneje (18. julija) pa je bila v Beogradu sprejeta zgodovinska odločitev: umik JLA iz Slovenije (hrvaški predstavnik in predsednik predsedstva SFRJ Stipe Mesić je tej odločitvi nasprotoval!) ter odpust vseh Slovencev, ki se nahajajo v enotah JLA. Vojska se je iz Slovenije umaknila do 25. oktobra, ta čas pa je vojna vihra povsem zajela Hrvaško. Do tedaj večnacionalnih enot JLA ni bilo več, pač pa zagrizeni srbski in črnogorski rezervisti, ki niti niso več poskusili igrati, da JLA igra vlogo posrednika in preprečevalca mednacionalnih spopadov, čeprav je bilo že od prvega trenutka jasno, da je JLA tihi zaveznik Srbske krajine. Že avgusta 1990, ko so proti Kninu poleteli helikopterji s pripadniki hrvaške policije, se je namreč zgodilo, da jih je z letalstvom ustavila JLA in jih prisilila, da so opustili svojo nalogo. Tako je bilo tudi na vseh kasnejših dogodkih: v Pakracu, Plitvicah in celo ob poboju v Borovem selu. Tuđmana bi morala umazana vloga JLA strezniti najkasneje ob prvih poskusih obkolitve Kijeva in Vrlike, dveh večinsko hrvaških krajev ob magistralni cesti Knin-Sinj-Split. Drugega maja 1991 je namreč s helikopterjem tja poletel podpredsednik sabora Vladimir Šeks in zaradi streljanja nanj ni dosti manjkalo, da bi helikopter z njim vred strmoglavil.

Razlogi za Tuđmanovo ravnanje

Ob tem se seveda postavlja vprašanje, zakaj je Tuđman ob agresiji na Slovenijo ravnal na takšen način. Obstaja sicer več možnih teorij in odgovorov, verjetno pa se v vsakem od njih skriva nekaj resnice. Prvi razlog je že v tem, da je bil geostrateški položaj Slovenije ugodnejši, ker je od jugoslovanskih republik mejila samo na Hrvaško, kopensko pa je mejila na dve zahodni državi (Avstrija, Italija). Drugi razlog je bil, da je bila Slovenija (tudi glede na ustavo) že pred sprejemom nove ustave enonacionalna republika, medtem ko je imela Hrvaška v stari ustavi zabeleženo dvonacionalnost, ki jo je sicer odpravila, vendar za visoko ceno. Tretji razlog je bil v tem, da Slovenija razen člana predsedstva SFRJ (tj. Janeza Drnovška) ter podpredsednika zvezne vlade (Živka Pregla) ter ministrov (Jože Slokar, Franc Feri Horvat, Darko Marin) ni imela zelo vplivnih zveznih funkcionarjev, razen morda namestnika zveznega sekretarja za ljudsko obrambo admirala Staneta Broveta, ki pa je bil povsem probeograjsko usmerjen. Hrvaška je imela v predsedstvu Stipeta Mesića, ki je bil po drugem sestanku evropske trojke v Zagrebu z zamudo izvoljen za predsednika predsedstva SFRJ z namenom, da je predsedstvo kot organ vrhovne komande JLA spet v funkciji. Že to dejstvo je močno oteževalo ločevanje Hrvaške od SFRJ. Potem je bil tu jugoslovanski zunanji minister Budimir Lončar. A še večja ovira je bil predsednik jugoslovanske vlade Ante Marković, prav tako Hrvat, ki je imel močne ambicije za prehod Jugoslavije v tržni sistem, a to bi mu uspelo pod pogojem, če bi bila Jugoslavija enotna, morda celo enonacionalna država brez federalnih enot. Dejansko so bile njegove iluzije o rešitvi Jugoslavije pokopane s srbskim vdorom v jugoslovanski monetarni sistem v začetku leta 1991, saj je bil to boleč udarec njegovemu protiinflacijskemu programu, ki ga je po nasvetu ameriških svetovalcev Jeffreya Sachsa in Davida Liptona ter ob politični podpori Janeza Drnovška uveljavil konec leta 1989. Prav Marković pa naj bi bil tisti, ki je po junijskem (1991) obisku v Ljubljani Tuđmana obvestil, da z osamosvojitvijo Slovenije bolj slabo kaže, ker da “slovensko vodstvo ne ve, kaj bi, opozicija pa naj bi bila tako ali tako proti”. »Ohlajevanje« odnosov med Ljubljano in Zagrebom pa naj bi se v resnici začelo že 25. marca 1991, ko je prišlo do tajnega in neformalnega sestanka med Tuđmanom in srbskim predsednikom Slobodanom Miloševićem v Karađorđevu. Kaj je Milošević takrat obljubil hrvaškemu predsedniku, še vedno ni povsem jasno, verjetno pa se nista pogovarjala zgolj o delitvi Bosne in Hercegovine, ampak tudi o možnih kompromisih, ki naj bi jih Hrvaška sprejela, da bi se izognila katastrofalni vojni – tudi na račun odnosov s Slovenijo. Srbska stran se je namreč zavedala, da bi preveč trdno zavezništvo med Slovenijo in Hrvaško samo poslabševalo njen položaj, zato je morala uporabiti taktiko »deli in vladaj«. V obdobju, ki je sledilo, je že postalo jasno, da sta Marković in jugoslovanski obrambni minister Veljko Kadijević zaveznika, še zlasti od sredine junija 1991 naprej, ko je prišlo do dveh dogodkov: Kadijević je poveljnikom organov javnosti poslal svojo oceno političnega položaja v SFRJ, pri čemer je med drugim omenil, da so stališča zveznega sekretariata za ljudsko obrambo (tj. obrambnega ministrstva) ter izvršnim svetom (tj. vlado) po dolgem času »popolnoma usklajena«. »Ante Marković je postal agresivnejši in sprejel je stališče JLA, da je treba najprej rešiti politično vprašanje in šele nato ekonomsko,« stališče Kadijevića v knjigi Premiki povzema Janša.vi Upoštevati pa je potrebno še zadnji Markovićev obisk Ljubljane pred osamosvojitvijo (12. junija 1991), saj je bil že takrat Marković verbalno agresivnejši celo od Kadijevićevega namestnika Staneta Broveta, ki ga je spremljal. A v predosamosvojitvenem obdobju se Marković ni sestajal samo s slovenskim političnim vodstvom, ampak tudi z opozicijo, kjer je glavno vlogo imela ZKS-SDP. In očitno je opogumljen, da od slovenskega osamosvojitvenega projekta ne bo kaj dosti, ker je slovenska politika povsem razdeljena, to sporočil tudi Tuđmanu.

Hrvaška je plačala visoko ceno

Hrvaškega predsednika so Markovićeve in Kadijevićeve obljube, da bodo Hrvaško pustili pri miru, če ne bo oviral pohoda na Slovenijo, očitno prepričale v to, da prelomi sporazum s Slovenijo, pri tem pa ni upošteval tudi pomembnega faktorja: pregovorne balkanske zvijačnosti, ko sogovorniku ne moreš verjeti na besedo, ko želi z lepimi besedami uresničiti zgolj lasten interes, prav to bi moral Tuđman vzeti v zakup ob pogovorih z Miloševićem, Markovićem in Kadijevićem. Ceno za to je plačala Hrvaška in to ogromno: ko je bil v Sloveniji že mir, se je vojna na Hrvaškem šele dobro začela. Brezobzirno raketiranje in uničevanje Vukovarja, Osijeka, Vinkovcev, pa tudi Dubrovnika, Zadra, Šibenika, Splita, Karlovca, Siska, Petrinje, Gospića in drugih mest ter okolice je privedlo do velikega števila beguncev, kar je bil tudi namen etničnega čiščenja interesnega območja Velike Srbije. Jeseni 1991 so sirene za nevarnost zračnega napada tulile tudi v Zagrebu, 7. oktobra so letala JLA napadla Banske dvore, kjer sta se Tuđman in Marković komaj izognila tragičnemu koncu. Dan kasneje je hrvaški sabor na tajni lokaciji (v sejni dvorani podjetja Ina na Šubićevi cesti v Zagrebu) sprejel odločitev o dokončnemu pretrganju vezi s federacijo.

Za Hrvaško je bilo sicer srečno naključje, da je mednarodna arbitražna komisija kasneje ugotovila razpad skupne države, kar je bil tudi pogoj, da so evropske države tako Slovenijo kot Hrvaško priznale tako rekoč istočasno. Vendar pa je trajalo štiri leta, preden je Hrvaška znova vzpostavila svojo suverenost tudi na izgubljenih ozemljih na območju t. i. Srbske krajine. Operaciji Blisk in Nevihta sta bili za Tuđmana dejansko popravni izpit, s tem si je dejansko tudi priboril naziv očeta sodobne hrvaške države. Je pa slaba vest pri Tuđmanu pustila posledice, saj je na slovensko osamosvojitev ter agresijo JLA  gledal kot na “operetno vojno”, vsaj tako se je javno izražal.

Če zaključimo: tako Slovenija kot Hrvaška sta svojo samostojnost dosegli, vendar na različen način. Upam pa si trditi, da velika Tuđmanova napaka iz leta 1991 ni odraz volje vseh Hrvatov. Goloroki odpor proti tankom v Murskem Središću, Osijeku, Zagrebu in še kje kaže na to, da je velika večina ljudi ostro obsojala agresijo JLA na Slovenijo, tako kot je velika večina Slovencev obsojala kasnejšo agresijo na Hrvaško, tako kot že poprejšnje akcije oboroženih upornikov, ki so maja 1991 zahrbtno napadli in pobili skupino hrvaških policistov v Borovem selu. Vsa našteta dejstva pa so spomin in opomin bodočim generacijam.

iPrim. J. Slokar, Listi iz dnevnika, Modrijan, Ljubljana 2016, 251.

iiPrim. J. Janša, Premiki, Mladinska knjiga, Ljubljana 1992, 159.

iiiJ. Janša, prav tam, 164.

ivPrim. D. Slivnik, Sto osamosvojitvenih dni, ČZP Delo, Ljubljana 1991, 147.

vPrim. D. Slivnik, prav tam, 162.

viJ. Janša, prav tam, 153.

Zadnje novice

Sorodne vsebine