5.5 C
Ljubljana
petek, 7 maja, 2021

S SAZU čez drn in strn

Piše: dr. Damjan Prelovšek 

Akademija znanosti in umetnosti, tedaj še brez pridevnika slovenska, je bila po več prizadevanjih ustanovljena avgusta leta 1938. Združevala je naše najvidnejše znanstvenike in umetnike, njen prvi predsednik filolog in slavist Rajko Nahtigal pa je bil po rangu takoj za banom Dravske banovine.

Med drugo svetovno vojno je akademija tudi v naslovu postala slovenska.

Povojna ideološka čistka

Po vojni je sledila ideološka čistka, katere žrtve so bili med drugimi filozof  France Veber, pravnik Leonid Pitamic in teolog Aleš Ušeničnik, sami ugledni katoliški intelektualci torej. Vrzel so zapolnili Boris Kidrič, Boris Ziherl, Josip Broz in Edvard Kardelj, zadnje imenovana kot častna člana, kar spominja na poznejše dogajanje v Romuniji, kjer je predsednica tamkajšnje akademije postala žena diktatorja Nicolaia Ceauşescuja. Akademija je bila preurejena po sovjetskem zgledu in v celoti podrejena partijskemu vodstvu, s tem pa je izgubila avtoriteto, ki si jo je ustvarila ob nastanku. Njeni predsedniki, med njimi zlasti Janez Milčinski, so bili vsakodnevni poslušni gostje izvršnega sveta. Po zgledu vzhodnih akademij so uvedli stalne mesečne nagrade, ki so se izkazale za zelo učinkovito sredstvo pri utišanju kakršnega koli drugačnega razmišljanja, in to funkcijo očitno opravljajo še danes. Zahodne akademije tega ne poznajo in se ponašajo le z ugledom svojega članstva. Biti član Francoske akademije znanosti in umetnosti je izjemna čast, ki je ni mogoče plačati z denarjem. Pri nas po veljavnem statutu pripada rednim članom SAZU sto odstotkov, izrednim pa šestdeset odstotkov povprečne slovenske bruto plače, kar ni malo denarja, če pomislimo, da so vsi še drugače materialno preskrbljeni. Ne nazadnje je tudi to pomemben motiv v prizadevanju za članstvo. Zato ne preseneča, da nečlani na akademike pritiskajo in so se jim v želji, da bi ti podprli njihovo kandidaturo, pripravljeni na vse načine dobrikati.

Nagrajeni za zvestobo režimu

Akademiki vsako leto predlagajo in volijo nove člane. Glede na naš mali znanstveni in umetniški peskovnik in ob dejstvu, da se v podalpski deželi vsi poznamo, prihaja do tega, da skozi sito ne pridejo vedno le najboljši. Takoj po vojni je bilo v akademijo sprejetih veliko pravnikov, koliko pa je veljalo tedanje socialistično pravo, ni treba posebej razlagati. Pomembna je bila pravilna ideološka usmeritev, saj je bilo članstvo hkrati plačilo za zvestobo režimu. Leta 1978 je postal dopisni in sedem let pozneje še redni član režimski politik Anton Vratuša. Spominjam se, da so med njegovimi zaslugami posebej izpostavili neki strokovni članek, ki ga je v mladosti objavil v slavistični reviji. Tudi po osamosvojitvi je meni nerazumljivo Vratuša še naprej veljal za eno od avtoritet SAZU in bil kot malokdo deležen posebnega akademijskega zbornika. Dogaja se celo, da nekdo, ki ga komaj kdo pozna, to visoko čast po naključju prejme z aktivnim znanjem samo dveh tujih jezikov, srbskega in hrvaškega. Med akademike je na primer pomotoma zašla tudi tašča pesnika Mateja Bora Anica Sodnik Zupanec, povprečna slikarka cvetja in nabožnih motivov, ker so jo mnogi zamenjali z njeno bolj znano sestro filozofinjo Almo Sodnik. Treba je bilo pač povečati kvoto ženskega spola med akademiki. Njene slike so v veselje dedičev takoj pridobile tržno vrednost. Marsikaj pri vsem tem opravi tudi prislovična nevoščljivost, ker akademiki pogosto nimajo radi konkurence iz lastnih strokovnih vrst. Več odličnih slovenskih znanstvenikov in umetnikov zato ni in ne bo nikoli od znotraj ugledalo akademijske stavbe. Zaposlitev na akademiji se je izkazala za zelo koristno tudi kot odlagališče manj zanesljivih, čeprav strokovno doma in v tujini priznanih kadrov, ki jih ni bilo mogoče enostavno vreči na cesto, profesure na univerzi pa jim partija ni hotela podeliti. Zanje je ustanavljala posebne kabinete, iz katerih so se pozneje razvili znanstveni inštituti, to je današnji Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Vsekakor so v članstvo, če se omejim le na razred za zgodovinske in družbene vede, za krepitev demokratične fasade sem in tja sprejeli tudi kakega krščanskega intelektualca (filozof Anton Trstenjak, umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc, arheolog Stane Gabrovec), medtem ko so politično neogrožajoči Jože Plečnik, France Stelè in Fran Saleški Finžgar povojno čistko nekako preživeli. Kljub temu pa njihov glas znotraj akademije ni imel posebne veljave, kar se je pokazalo takoj po koncu vojne, ko sta se Plečnik in Finžgar zavzela proti izselitvi redovnic iz Ljubljane.

Relativno pasivna akademija

Na ta način je v deželi vladal blažen mir in oblasti se ni bilo treba bati kakršnih koli prevratnih izbruhov. Celo v času tako imenovanih skupnih jeder se je akademija oglasila, šele ko so centralistično namero Beograda obsodili že povsod po Sloveniji. Pričakovali bi, da bo cvet slovenskega razumništva in umetniške ustvarjalnosti, zbran v SAZU, usmerjal vsaj domače dogajanje na področju znanosti in umetnosti, vendar se niti to ni zgodilo. Prevladala je stihija, ki jo še danes boleče čutimo na primer pri varovanju odločno podhranjene kulturne dediščine, za katero nikomur ni mar. Ena temeljnih nalog, ki so si jo zadali ustanovitelji akademije, je bila leksika, med drugim zlasti Slovenski biografski leksikon, ki še vedno po polžje leze naprej. Predsedniku Josipu Vidmarju nikoli ni bil prioriteta. Bolj od slovarja knjižnega jezika bi potrebovali slovar slovenskega jezika, ki bi ohranjal tudi vse bogastvo slovenskih narečij. Itd. Akademija je bila vsa povojna leta brezzobi tiger. Bojda jo je celo sam Vidmar imenoval »kulturniške Bokalce«. Podpredsednik SAZU Bratko Kreft je zelo rad s šoferjem in službenim mercedesom obiskoval Nemško demokratično republiko, kjer so ga sprejemali z vsemi dolžnimi častmi, ki jih na Zahodu nikoli ne bi bil deležen. Navezoval je sodelovanje z različnimi institucijami, med njimi tudi s takimi, ki so bile akademije le po imenu.

Poskusi vnovične zlorabe SAZU

Po naši osamosvojitvi so v sklopu osebnosti iz drugega idejnega pola med akademike sprejeli tudi biblicista Jožeta Krašovca in klasičnega filologa Kajetana Gantarja, vendar se žal v odzivnosti SAZU ni dosti spremenilo, saj je v njenih vrstah ostalo še dovolj socialističnega članstva. K pisanju tega prispevka me je spodbudila v vsej zgodovini samostojne Slovenije najbolj resna zdravstvena in politična kriza, v kateri se teptajo vse pravne in moralne norme, ob čemer SAZU še naprej molči. Molčala je tudi ob sprejemanju zloveščih ustavnih sprememb leta 1988 in ob sojenju na Roški cesti dve leti pozneje. Med vsemi predsedniki SAZU novejšega časa je le nevrolog Jože Trontelj v to okostenelo ustanovo skušal spraviti nekaj krščanske etike, edini resnično svetel trenutek pa vendarle predstavlja odločen in pogumen nastop podpredsednika Milčka Komelja proti poskusu Renate Salecl in Tineta Hribarja, da bi kot člana Komisije za človekove pravice pod okrilje SAZU spravila svoj dnevnopolitični pamflet. Kaj takega se ni zgodilo vse od konca druge svetovne vojne. Moram priznati, da me je kolega Komelj prijetno presenetil, in četudi ga drugi akademiki niso javno podprli, si zasluži vse priznanje. Z akademijske stavbe na Novem trgu št. 5 še vedno visi bodeča žica v protest zapiranja državne meje nelegalnim migrantom. Pojavila se je skupaj z veliko podobo nabritega sirskega brivca na nasproti stoječi akademijski stavbi na Novem trgu št. 2 z velikim napisom »Spoznajte Ahmada«. Nekoč je bil zelo popularen med levičarji, ki so ga celo privlekli v hram demokracije, danes pa je verjetno že za sedmimi gorami in sedmimi vodami, kot pravi narodna pesem, in se smeje našim naivnim levičarskim dušebrižnikom. Zato tudi njegove slike ni več. Skratka, SAZU ostaja nekaj na sredi med zahodnim in socialističnim modelom akademije in bi se v prvi vrsti morala otresti obremenjujoče idejne dediščine.

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine