27.7 C
Ljubljana
torek, 27 julija, 2021

Proti agresorski armadi in za samostojnost

Piše: Metod Berlec

V petek, 28. maja 2021, smo bili v Ljubljani priča levičarskemu zborovanju, ki so ga organizatorji poimenovali »vseslovenski protest« proti vladi. Seveda je bil daleč od tega, saj je s svojo ikonografijo prej spominjal na jugoprotest. Drugače je bilo pred tridesetimi leti.

 Kongresnem trgu v Ljubljani je 31. maja 1991 potekalo res slovensko zborovanje, ki so ga organizirale takratne Demosove stranke. Na njem so obsodili ravnanje JLA ob poskusu zavzetja učnega centra TO v Pekrah, spomnili pa so se tudi Josefa Šimčika, ki ga je 25. maja 1991 v Mariboru povozil transporter JLA.

SDP, LDS in SSS proti zborovanju

Ob tem je zanimivo, da se je 28. maja 1991, še pred sejo razširjenega Predsedstva Republike Slovenije, Janez Janša pogovarjal z Jožetom Pučnikom in Milanom Kučanom, ki sta idejo o zborovanju vseh političnih strank na Kongresnem trgu v Ljubljani podprla. Janša je tako v Premikih zapisal: »Tudi Kučan je sprejel moj argument, da je boljše organizirati nekaj mitingov in tako izraziti enotnost, kot pa takšen vtis, potem ko bo prepozno, ustvarjati z orožjem. V tem smislu je Kučan potem na seji polemiziral tudi s Školčem, vendar je bilo vse skupaj bob ob steno.« Vodstva takratnih opozicijskih postkomunističnih strank SDP, LDS in SSS se s tem niso strinjala in so udeležbo na tem protijugoslovanskem zborovanju odpovedala. Predsednik prenovljenih komunistov Ciril Ribičič je tako dejal, da zborovanje ne more biti nadomestilo za delovanje skupščine. Predsednik LDS, razvpiti Jožef Školč, pa se je obregnil ob Janšo in Bavčarja, češ da si z njim želita kupiti odpustke za napake, narejene s pekarskimi dogodki. Vse skupaj je šlo tako daleč, da se je na stran tistih, ki so bili za zborovanje, postavil celo Kučan, ki je, kot je zapisal Danilo Slivnik v svoji knjigi Sto osamosvojitveni dni, Školču celo dejal, naj se malo »ohladi«.

Vseslovensko zborovanje z nekoliko premajhno udeležbo

Zborovanja na Kongresnem trgu v Ljubljani v petek, 31. maja 1991, so se tako udeležili samo predstavniki Demosovih strank in njihovi podporniki. Udeležilo pa se ga je nekoliko manj ljudi, kot so organizatorji pričakovali. Na njem so govorili tako predsednik vlade Lojze Peterle kot predsednik parlamenta France Bučar ter predstavniki strank, ki so obljubili izpolnitev plebiscitne zaveze ne glede na grožnje. Predsednik SDSS in Demosa Pučnik je poudaril, da smo Slovenci miroljuben narod in da ne zahtevamo ničesar, kar nam ne bi že tako ali tako pripadalo po vseh človeških in božjih zapovedih, in nadaljeval, »da le sebični interesi Beograda in nekaterih drugih stojijo na poti naše osamosvojitve«. Dejal je tudi, da »moč naroda ni v letalih in oklepu, je v njegovi volji«.  Predsednik skupščine  Bučar pa je poudaril, da sta »naše preživetje kot preživetje naroda  in vsa naša nadaljnja usoda, da živimo kot svobodni in pokončni ljudje, odvisna od tega, da si ustvarimo svojo lastno državo in da si tako sami krojimo svojo usodo«. Sam Janša se je v govoru dotaknil zaostritev z JLA in znova ponudil pogajanja. Ob tem je v Premikih leta 1992 zapisal: »Delni neuspeh zborovanja in zlasti njegova slaba medijska odmevnost sta povzročila neizmerno veselje v vojašnicah. Načelnik KOS ljubljanskega korpusa Emin Malkoć je v Beograd poslal sporočilo, v katerem je znova ocenil, da Demos v Sloveniji zaradi svoje nacionalistične in protijugoslovanske politike izgublja podporo ljudi in da prihaja čas za odločilno akcijo.«

 Protislovensko rovarjenje Jožefa Školča

Janša je v Premikih tudi zapisal, da bi bilo veselje Emina Malkoća in generalov nedvomno še večje, če bi poznali svojega skritega zaveznika v prizadevanjih po slabljenju slovenske obrambne moči oziroma če bi vedeli za vsebino pisma, ki ga je 30. maja 1991, tik pred slovesno prisego prve generacije slovenskih vojakov, Jožef Školč  v imenu poslanskega kluba LDS poslal Milanu Kučanu in v katerem je predlagal takojšnje zaprtje učnih centrov v Pekrah in Igu. Predlog je utemeljil z naslednjim političnim stališčem: »Boljši je slab mir kot dobra vojna. Pravzaprav ni nič hujšega kot dobra vojna. Spet se potrjuje naše prepričanje, da je demilitarizacija edino realno izhodišče za uveljavljane slovenske suverenosti … Pot v samostojnost Slovenije tudi ne pelje po nobeni bližnjici s hitrimi in enostranskimi dejanji − najkrajša pot v suverenost je dolgotrajno, čeprav na trenutke brezupno dogovarjanje in pogajanja.« Po Janši Školča »seveda ni vznemirjala stara resnica, da sta za pogajanja potrebna vsaj dva in da v realpolitiki enostransko popuščanje prej vodi v še večji konflikt in na koncu mnogokrat vseeno v krvavi razplet kot pa v usmiljenje močnejšega«. »Le kaj bi bila Slovenija danes, če bi upoštevali njihovo formulo?«

Končno prisega prvih nabornikov

Kljub vsem napetostim in zapletom so slovenski vojaški naborniki v učnih centrih na Igu in v Pekrah 2. junija 1991 slovesno prisegli. Prisega ob slovenski zastavi se je glasila: »Slovesno prisegam, da bom branil samostojnost, neodvisnost, svobodo in ozemeljsko celovitost svoje domovine Republike Slovenije ter vestno in odgovorno izvrševal svoje dolžnosti pri njeni obrambi.« Prve vojake slovenske vojske je nagovoril takratni vrhovni poveljnik in predsednik predsedstva Milan Kučan: »Danes boste postali vojaki, pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Prvi na tak način z začetnim usposabljanjem v njenih vrstah.« Potem je poudaril, da je govorica orožja vselej poraz politike, saj se z orožjem še ni rešil noben problem človeštva. Obrambni minister Janez Janša pa je dejal, da bo vedno »v zgodovini naroda pripadalo posebno mesto prvi generaciji slovenskih vojakov, ki so v teh dneh izjemnih preizkušenj naše volje preverjali nove programe, podzakonske in zakonske rešitve in ne nazadnje sebe in nas«. Trideset let kasneje, pa je Janša kot predsednik vlade na spominski slovesnosti, ki je bila posvečena temu dogodku, ocenil, da je imela prva prisega slovenskih vojakov velik moralni pomen za Slovenijo.

Negativno predosamosvojitveno presenečenje Dušana Šešoka

V slovenski skupščini pa je prišlo 5. junija 1991 do odmevnega nastopa novega finančnega ministra Dušana Šešoka. Poslance je opozoril, da se bo Slovenija 26. junija osamosvojila le »normativno«, ne pa tudi v resnici, ker za to še ne bodo izpolnjeni vsi pogoji. Na gospodarskem področju namreč Slovenija še ne bo imela svojega denarja, zadostnih deviznih rezerv, centralna banka v tujini še ne bo priznana, do takrat pa tudi še ne bo pripravljena delitvena bilanca. Šešok je govoril brez dlake na jeziku. Dejal je, da meje s Hrvaško ne bo, da ne bo potnih listov, da ni rešena delitvena bilanca, da je denar, ki sta ga pripravila predhodnika Marko Kranjec (finančni minister) in Jože Mencinger (podpredsednik vlade), ki sta potem odstopila, neuporaben in neprimeren za izdajo. Njegov nastop je bil sicer deležen nekaj negodovanja v vrstah opozicije, pravi vihar pa je sprožil v vrstah Demosa. Hvala bogu se potem njegove črnoglede napovedi niso uresničile, bile pa so dodatna spodbuda, da se je treba čim bolje pripraviti na bližajočo se osamosvojitev Republike Slovenije.

Zadnje novice

Sorodne vsebine