Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
Nicolás Maduro, še en diktator, ki je vladal s podporo Kremlja, je od včeraj bivši. Že ves teden protesti majejo tudi režim v Teheranu.
Vse to se dogaja tik pred tem, ko se bo v Ljubljani prihodnji teden sestala državna volilna komisija, ki bo določala način izvedbe volitev poslancev 22. marca. Vladi Roberta Goloba, ki z Levico vključuje privržence Madura in Kremlja, premier Robert Golob pa išče srednjo pot med Moskvo in Brusljem, ne kaže najbolje: proračunski minus jim je eksplodiral na dve milijardi, ocene gospodarske rasti vsi mednarodni in domači analitiki nižajo že celo leto, pada proti nuli, politične čistke, ki so jih izvedli v gospodarstvu, zdravstvu, policiji, medijih in drugod po vzoru Venezuele, niso najbolje učinkovale. Kakšne bodo posledice zajetja Madura v precej obubožani Venezueli, s peto največjo zalogo nafte na svetu, je težko oceniti. Zdi se pa, da Rusija izgublja nadzor. Če bodo vpliv dobile ZDA, se ljudem tam obetajo precej boljši časi. Rusiji pa težave, ker vojno v Ukrajini financira z lastno nafto, katere cene lahko venezuelska, če jo bodo spet začeli resneje črpati, na svetovnem trgu še zniža. Razplet bo učinkoval tudi na Kubo, drugo največjo zaveznico Rusije na ameriški celini, ki je odvisna od cenene Venezuelske nafte in pomoči.
Padec Madura in protesti proti iranskemu režimu so vladajočim pri nas sfižili pomemben del predvolilne politike odvračanja pozornosti od domačih neuspehov z reševanjem Palestincev in razglašanjem Izraela, ZDA in Nemčije za sovražnike, ki jih podpirajo desničarji in Janez Janša. Janša je pred volitvami problem za vladne stranke, ker mu raziskave javnega mnenja dobro kažejo in ker je že trikrat vodil vlade, ki so vsakič presegale politično delitev levo desno. Večkrat je vlade vodil le Janezu Drnovšku. Z leve povezav preko blokovskih delitev zadnji dve desetletji niso sposobni.
Odvračanje pozornosti od domačih nezgod z reševanjem Bližnjega vzhoda je bilo del kampanje že pred evropskimi volitvami, ko je Robert Golob s svojo koalicijo na vrat na nos priznal državo Palestino z argumentom, da je to edina pot za premirje in mir. Palestinci morajo biti za vojno, ki so jo sprožili z brutalnim pokolom civilistov v Izraelu, tudi otrok, posiljevanjem in ugrabitvami velikega števila talcev, nagrajeni z več državnosti, ker so zatirani, je bila logika. Čas je pokazal, da so se premier in stranke, ki nam vladajo, zmotili. Izgubili so evropske volitve. Do premirja v Gazi pa ni prišlo zaradi državnosti Palestine. Obratno, Trump ga je dosegel brez vsake nagrade za tiste, ki so vojno sprožili. Iran ni bil nagrajen, da povemo naravnost. Trumpovo premirje je v veliki meri izničilo priprave naših državnih medijev in vlade, da bi bili Palestinci spet pomembna tema kampanje. Iz medijev bodo te vsebine pred volitvami verjetno celo povsem izginile, ker se dogajanje na Bližnjem vzhodu razpleta v nočno moro za vladajoče. Izrael je skupaj z ZDA, Nemčijo in povezanimi bogatimi arabskimi državami vojaško povozil Iran, Hamas in Hezbolah. Žrtve, kot je to v modernih vojnah običajno, so bili civilisti. Še posebej veliko v Gazi, kjer so Palestinci, ki so sprožili vojno, skopali velikansko mrežo tunelov za vojskovanje in ubijanje Izraelcev, a jim zaradi vojaške šibkosti niso koristili, niso pa gradili zaklonišč za lastne ljudi. Trpljenje in smrti civilistov so v vojni, ki so jo sami sprožili in je niso bili pripravljeni ustaviti, propagandno uporabljali proti Izraelu. Učinkovalo je pri nas in še v nekaterih zahodnih državah z levičarskimi vladami. Da spomnimo: vlada Roberta Goloba je za nezaželjene razglašala izraelske politike, uvajala embargo, depolitizirana RTVS je odpovedala nastop na Evroviziji na Dunaju, levičarski profesorji z državnih univerz so ustavljali sodelovanje v evropskih projektih, kjer so zraven mednarodno bistveno višje ovrednotene izraelske univerze in znanstveniki.
A zgodovina se je odvrtela tako hitro, da je propaganda začela škodovati propagandistom. Izrael ni le porazil Hamasa in Hezbolaha in sprožil padca režima v Siriji, ki sta ga Iran in Rusija s silo vzdrževala in od tam pregnala milijone beguncev proti Evropi (tudi nam), da bi destabilizirala Zahod. Diktator Bašar al Asad je moral zbežati v Moskvo. Iranski generali so se pobrali nazaj domov. Po vrhu je Izrael vojaško ponižal Iran, kjer smo zadnji teden priča velikim demonstracijam proti režimu islamističnih mul, ki zdaj strelja na lastne ljudi. Naša levica pa molči. Za protesti v Iranu ni le razočaranje, ker ljudje vse slabše živijo. V številnih sosednji arabskih državah so v čisto drugih dimenzijah. Vrenje je tudi posledica sramotnega vojaškega poraza, ki je razkril, da Iranu ni koristilo zavezništvo z Vladimirjem Putinom, ki mu je iranski režim skrajnežev močno pomaga pri pobijanju Ukrajincev z droni, raketami in bombami. Rusko vojaška tehnologija, je pokazal spopad z Izraelom, je svetlobna leta za Zahodno, ki jo uporablja Izrael. Te podobe ne spremeni niti to, da najbolj modernega orožja, denimo najsodobnejših letal in zračne zaščite, Iran ni dobil veliko, ker si izvoza zaradi vojne v Ukrajini Rusija najbrž ni mogla privoščiti. Podobno je ruska vojaška tehnika odpovedala v Venezueli. BUK-2, s kakršnim so v Donbasu iz Rusije uvoženi uporniki sestreli dansko potniško letalo, ki se ni moglo braniti, so Američani v sekundi spremenili v prah in pepel.
Za Rusijo so nemiri v Iranu dodaten razlog za glavobol. Že v Siriji se je pokazalo, da jim je vojna v Ukrajina odvzela moč varovanja režimov svojih vazalov. Asadu so lahko še ponudili zatočišče v Moskvi. Maduri za zdaj še to ne. Doslej pa ruska in beloruska pomoč, ki prihaja z velikimi transportnimi letali, ni ustavila niti protestov v Iranu. Z vidika interesov Rusije, se niti zgoditi ne bi smeli. Vsaka nestabilnost škoduje. Tudi ta, ki smo je priča v Venezueli. Povzroči lahko upor še v Rusiji sami, ki vse bolj očitno zaostaja za sosedi, predvsem vse mogočnejšo Kitajsko. Po vrhu je ruska posebna vojaška operacija pobijanja Ukrajincev in Rusov v vseh pogledih velika sramota dobe Vladimirja Putina. Noben vladar v zgodovini ni bolj uničeval ideje slovanstva in koristil rivalom v regiji.
Dogodki na Bližnjem vzhodu bodo del volilne kampanje pri nas le še, če prihodnja dva meseca pride do velikanskega preobrata, ki se zdi neverjeten ali če se vladne stranke odločijo za samomor. Da jim slabo kaže, se je pokazalo že, ko je nemški kancler Friedrich Merz brez dlake na jeziku opisal, za kaj gre pri spopadu na Bližnjem vzhodu: Izrael opravlja usrano delo za vse nas proti terorističnemu režimu Irana.
Težava naše države je bila, da so nas vladajoči tiščali v ta drek. Če ne bodo več, bo že to dosežek pred volitvami in pozneje.
