9 C
Ljubljana
nedelja, 11 aprila, 2021

Izvozno-uvozno podjetje: Kako leva opozicija strankarske ambicije izvaža v evropske ustanove in jih uvaža nazaj za domače potrebe

Piše: dr. Dimitrij Rupel

Zadnje čase poleg domačih tudi tuji mediji poročajo o pomanjkljivostih slovenske demokracije, pri čemer omenjajo spore med vlado in novinarji, največkrat pa napadajo predsednika slovenske vlade. Sprašujejo (se), ali bodo te pomanjkljivosti slabo vplivale na predsedovanje Svetu Evropske unije, ki naj bi se začelo prvega julija letos. Do slovenskih razmer naj bi bilo (po poročanju RTV Slovenija) kritično tudi ameriško veleposlaništvo v Ljubljani oz. washingtonsko zunanje ministrstvo, tj. State Department. Kako si je mogoče razložiti skrb medijev za uspešno predsedovanje EU v drugi polovici leta 2021? Gre morda za zaostrovanje odnosov med ZDA in Slovenijo?

Vendar: Bolj kot zbadljiva vprašanja novinarjev je pomemben načrt slovenskega predsedovanja, najbolj pomembni pa so izzivi, ki čakajo – ne le v času slovenskega predsedovanja – Evropsko unijo. Med zadevami, ki naj bi bile na dnevnem redu – v času slovenskega predsedovanja – so evropske vrednote, krepitev demokracije in vloga EU v svetu. V prihodnjih letih utegne Evropska unija na mednarodnem prizorišču nastopati kot pomembna, samostojna, bolj ali manj neodvisna, celo vodilna sila. Da bi uresničila svoje mednarodno poslanstvo, se mora primerno organizirati. Kaj pomeni primerna organizacija?

Primerjajmo EU z drugimi velikimi igralci na svetovnem prizorišču. Nekatere države, kot Indija, Kitajska in ZDA, do neke mere tudi Rusija, želijo biti samostojne “vodilne sile”, ne pa dopolnilne sile (“balancing powers”), ki bi bile odvisne od drugih sil ali bi omahovale med vodilnimi silami. Vodilne sile se razlikujejo med sabo: ZDA so povezane z 29 članicami Nata (med katerimi so večinoma članice EU); nekdaj “neuvrščena” Indija je najbolj povezana z Rusijo in Japonsko. Še najbolj samostojna (sicer z ambicijami v Aziji in Afriki) je Kitajska, ki je bila sicer nekoč navezana na Sovjetsko zvezo. Leta 1992 je imel ruski (Jelcinov) zunanji minister Andrej Kozirev na Konferenci za varnost in sodelovanje v Evropi v Stockholmu dva govora: prozahodnega in protizahodnega. Povedal je, da ima Rusija dve možnosti: povezovanje z Evropo ali povezovanje z Azijo, pri čemer naj bi Jelcinova politika jamčila za prvo. Sledila so leta približevanja, ko se je Rusija redno sestajala z EU. Ustanovljen je bil celo Svet NATO-Rusija. Ta čas je minil. Danes je Rusija – čeprav je tudi evropska država – bliže Kitajski in Indiji.

Evropska unija je sestavljena iz zaveznic Nata in bivših članic Varšavskega pakta. Nekoč so bili Evropejci navezani bodisi na ZDA, bodisi na Sovjetsko zvezo. S koncem hladne vojne (ki so jo imenovali tudi “konec zgodovine”) se je Evropa – do neke mere tudi Rusija – povezala z Ameriko. Vrednotni temelj Evropske skupnosti se je iz zveze med Nemčijo in Francijo razširil na združitev Zahoda in Vzhoda. Širitev Evropske skupnosti/Evropske unije (enako kot širitev Nata) je pomenila razširitev Zahoda.

Najnovejši evropski pojav je evropski kulturni boj
Za Evropsko unijo sta bila značilna procesa združevanja in širjenja, manj uspešna je bila pri poglabljanju. Po eni strani je pridobivala lastnosti velike in vodilne sile, po drugi strani je bila razdeljena na jedro in periferijo, na močne in slabotne članice, na “staro” in “novo” Evropo… Kaže, da sta potekala dva vzporedna procesa: naraščanje in neenotnost. S članstvom Velike Britanije (1972) in Vzhodne/Srednje Evrope (2004) je EU postajala močnejša in se je približevala položaju velike/vodilne sile, obenem je doživljala delitve: 2005 v zvezi s pogodbo o ustavi, 2020 z brexitom, nazadnje s spori in polemikami okrog protiliberalnosti, demokracije in vladavine prava. Najnovejši evropski pojav je evropski kulturni boj.

Zakaj kulturni boj? Združitev Zahodne in Vzhodne Evrope po koncu hladne vojne oz. leta 2004 je prvotno pomenila zahodni prevzem. Najbolj radikalno je ravnala ZRN, ko je “čistila” ustanove nekdanje NDR. Tudi drugod (razen v Sloveniji) so izvajali čiščenje/lustracijo. V zadnjih letih se v Evropski uniji pojavlja ideja, da je njen politični sistem nekje vmes med Zahodom in Vzhodom, med kapitalizmom in socializmom. (Da se Zahod uči od Vzhoda in obratno.) K takšnim idejam je prispevala tudi Amerika s svojimi klasičnimi očitki, da Evropejci (ki da so z Venere[1]) uživajo v brezplačni vožnji. Za njihovo obrambo skrbi in plačuje Amerika!

EU je danes oslabljena zaradi brexita in zaradi notranjih sporov. V nevarnosti je kapital, ki si ga je EU pridobila zaradi svoje spravljivosti oz. svoje utemeljenosti na dveh združitvah: združitvi Nemčije in Francije leta 1950 in združitvi Zahodne in Vzhodne Evrope leta 1990 oz. 2004. V nekaterih evropskih državah, predvsem v nekdanjih komunističnih državah so se pojavili očitki “tranzicijske levice” desnosredinskim strankam, da so nedemokratične, protiliberalne, da zatirajo svobodo izražanja itn. Pojavile so se skrajno leve in skrajno desne stranke, npr. v Grčiji, Italiji, na Nizozemskem, v Nemčiji, tudi v Franciji. Po Evropi so se pojavljali očitki medijev in evropskih poslancev na račun Madžarske, Poljske in Slovenije, precej bolj pa so bili popustljivi do grške Sirize, do polemik okrog “islamskega levičarstva” v Franciji ali do represivnih ukrepov proti katalonskim politikom v Španiji.

Opozicija strankarske ambicije izvaža v evropske ustanove
Za oblast v Sloveniji – kot sicer v vseh demokratičnih državah – tekmujejo različne stranke. Čeprav je včasih težko dešifrirati njihove položaje in programe, gre – če nekoliko poenostavimo – za spopad “levice” in “desnice”, pri čemer je desnica, ki je vstopila na prizorišče šele leta 1989, šibkejša od levice. Ta ohranja nekatere privilegije iz komunističnega časa. Bistvo politike slovenske levice je njeno prepričanje, da je njen močnejši (v mnogih primerih monopolni) položaj posledica njenih sposobnosti in prepričljivosti. Kadar je vladi (izjemoma, četrtino obdobja po osamosvojitvi) predsedovala desnica, in še posebej, kadar je po naključju prevzemala evropske naloge, npr. predsedovanje EU, je levica zanetila kulturni boj. Leva “internacionala” izvaža svoje notranjepolitične, strankarske ocene na evropsko “tržišče”, da bi jih lahko predstavljala in uporabljala kot “objektivne” ocene mednarodne skupnosti.

Slovenske stranke in politiki, ki niso mogli uresničiti nezaupnice Janševi vladi, skušajo svoje strankarske ambicije doseči z njihovim izvozom v inozemske ustanove in medije, da bi jih lahko potem za domače potrebe uvozili nazaj v Slovenijo. Kot smo videli, takšna izvozno-uvozna podjetja niso značilna samo za Slovenijo, ampak delujejo tudi na Poljskem, na Madžarskem in še kje. Tako imenovana desnica naj bi delovala v nasprotju z evropskimi vrednotami, nedemokratično, avtoritarno; zatirala naj bi novinarsko svobodo, avtonomijo sodišč itn. To bi navsezadnje pomenilo, da bi bile evropske vrednote bolj levičarske kot desničarske. V naslednjem koraku bi to pomenilo spajanje zahodne in vzhodne (kapitalistične in socialistične) miselnosti oz. pozicioniranje vmes med Rusijo in Ameriko. Koncept, ki ni daleč od neuvrščenosti, čeprav je glavna tarča kritik ali vsaj zadržanosti Amerika. Gre za dva procesa: za kulturni boj znotraj EU in za pešanje evropske zahodne usmeritve, ki jo pooseblja Nato.

Če se želi EU uveljaviti kot samostojna, bolj ali manj neodvisna vodilna sila, mora uveljaviti “dodatno kulturo, ki je globalna, strukturna in pravna – koncept ureditve, ki presega perspektivo in ideale neke regije ali nacije”.[2] Slovenija bi lahko h konferenci o evropski prihodnosti, ki se bo dogajala med slovenskim predsedovanjem, končala pa med francoskim, prispevala premislek o takšni dodatni kulturi oz. – če povemo bolj preprosto – o prenehanju kulturnega boja med Vzhodno in Zahodno Evropo, ki je v zadnjem času zajel tudi Slovenijo. Analizirati je treba nosilce in pojave kulturnega boja, predvsem pa interakcijo – medsebojne odnose in vpliv – različnih vej oblasti: od zakonodajne, izvršne, pravosodne, šolske, medijske… Konferenca bi lahko predstavila objektivna dejstva in praktične primere vladavine prava v državah članicah. Slovenija bi – glede na evropske in domače, partijske in prijateljske pritožbe – lahko pripravila več dogodkov/konferenc na temo pravne države in vladavine prava.

[1] Gre za znano domislico Roberta Kagana, da so Američani z Marsa (država, ki se zanese na klasično vojaško moč), Evropejci pa z Venere (torej ljudstvo, ki se zanaša na razum, mehko moč…).
[2] Primerjaj sklepni del Kissingerjeve knjige (Henry Kissinger, World Order, New York 2014, str. 373).

Vir: Nova24TV

Zadnje novice

Sorodne vsebine