Piše: Gašper Blažič
Pogovarjali smo se s Francijem Feltrinom, ki je v prelomnih letih slovenskega osamosvajanja odigral vidno vlogo kot poslanec in pozneje kot aktiven član Svetovnega slovenskega kongresa (SSK). Spregovoril je o slovenski osamosvojitvi in SSK pa tudi o sedanjem političnem dogajanju.
DEMOKRACIJA: Letos, ko praznujemo 35 let slovenske državnosti, sočasno praznujemo tudi 35-letnico ene ključnih organizacij novejše slovenske zgodovine – Svetovnega slovenskega kongresa. V njem ste opravljali vidno vlogo kot soustanovitelj in predsednik Slovenske konference SSK. Kaj je, na kratko, poslanstvo Svetovnega slovenskega kongresa?
Franci Feltrin: Kot je bilo že večkrat zapisano, so pobudo za ustanovitev SSK podali trije udeleženci »Drage 1988«, ko so po kosilu sedeli za mizo ob kavi in debatirali o tem, kako bi lahko prekinili narodni razkol, ki ga je med Slovenci zanetil komunizem – tako med Slovenci doma kot v tujini. Še posebno v tistih čezmorskih deželah, v katere so pred komunistično revolucijo bežali številni Slovenci ter tako reševali svoja življenja in življenja svojih družin.
Kako se je vse skupaj začelo?
Pobudniki za ustanovitev SSK so bili novinar Viktor Blažič, dr. Vladimir Habjan iz Ljubljane in dr. France Habjan iz Kanade. Žal so vsi že pokojni. Med odmorom na »Dragi 1988« so sedeli ob kavi, ko je Viktor Blažič dejal nekako tako: »… med vojno smo se mi trije gledali preko pušk, danes pa sedimo ob kavi kot prijatelji – dva nekdanja partizana in en domobranec. Da to sramoto enkrat za vselej rešimo, je treba ustanoviti Svetovni slovenski kongres, ki bi združil in združeval Slovence po svetu z nami, Slovenci v domovini Sloveniji …« Predlog so podali ob nadaljevanju predavanj na »Dragi 1988«, kjer ga je javno predstavil Bojan Brezigar iz Trsta. Predlog je bil sprejet z aplavzom. Še istega dne so imenovali Ustanovni odbor za ustanovitev SSK. Pripravljalni odbor za ustanovitev Svetovnega slovenskega kongresa je prevzel Bojan Brezigar, ki je dejal: »To je živi del slovenske družbe.«
Torej je bil SSK ustanovljen tako rekoč v vojnih razmerah?
Ustanovni zbor SSK je potekal 27. in 28. junija 1991 – ravno v dneh, ko je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) z vojaško agresijo poskušala preprečiti slovensko samostojnost, ki jo je 25. junija razglasila Skupščina RS. To je bila vojaška agresija JLA na samostojno slovensko državo. In tako je Slovenija postala in ostala samostojna ter neodvisna država, kot jo je ljudstvo 23. decembra 1990 zahtevalo s plebiscitarno večino. Teritorialna obramba in milica pod vodstvom Janeza Janše in Igorja Bavčarja sta v desetih dneh premagali JLA in tako ubranili razglasitev, da je Slovenija postala nova in neodvisna država na zemljevidu sveta.
Bi lahko rekli, da SSK opravlja podobno vlogo kot Slovenska izseljenska matica in društvo Slovenija v svetu?
Ko sem bil 27. junija 1995 imenovan za generalnega sekretarja Slovenske konference SSK, se nisem zavedal, kaj sem prevzel. Dejavnosti Slovenske izseljenske matice sem bolje poznal. Poslanstvo SSK pa je bilo nekaj drugega. V statutu SSK je zapisano, da je ena od pomembnih nalog SSK sprava. Ta naloga pa mi žal kljub dvajsetim letom dela ni uspela. Ob prevzemu vodstva Slovenske konference SSK sem najprej v roke vzel statut in knjižico o ustanovnem zboru SSK, v kateri so pozdravi, govori, resolucije, komentarji ter pobude nastopajočih, zapisane v malem zborniku z ustanovnega zbora SSK.
Slovenska konferenca SSK je kot samostojna pravna enota poslovala v okviru slovenske zakonodaje. SSK pa je po statutu deloval zunaj Slovenije, v državi, v kateri je živel njen predsednik. To neskladje smo leta 1999 uredili s spremembo statuta SSK. Pred tem je imel SSK v Sloveniji samo pisarno s tajnico; v tej pisarni je ob prihodu v domovino uradoval predsednik SSK dr. Jože Bernik. Sedež SSK je bil v času, ko je bil predsednik dr. Jože Bernik, v ZDA, v Chicagu.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
