Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 15,21-28)
Tisti čas se je Jezus umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo hudobni duhovi.« Vendar ji ni odgovóril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovóril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovóril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovóril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro.
Med Jezusovimi daljšimi potovanji je zagotovo pot proti severu. Od Galileje naprej v današnji Libanon, na področje, ki so ga obvladovali pogani. Tam doživi srečanje s pogansko ženo. Evangelist Matej navaja, da je Kanaanka, kar pomeni, da je poganskega porekla, medtem ko evangelist Marko navaja, da je Sirofeničanka, kar pomeni pripadnico sirijske veje Feničanov, širše skupine ljudstev Bližnjega vzhoda, ki so ustavljali obmorska mesta in prišli tudi do afriške obale. Znani so bili tudi po svoji pra-abecedi, ki so jo nato prevzeli Grki in za njimi še Rimljani, pa tudi Hebrejci in Arabci. Dejansko lahko Feničane enačimo s severnim Kanaanom, medtem ko so Filistejci poseljevali južni del in dejansko so oni »krivi«, da je ta del dobil ime Palestina. Feničani so bili sicer znani po trgovanju s škrlatom.
Jezus torej odide v severni del obale, ki je bila zaradi trgovskih poti preko morja zelo mešana, prava mešanica kultur, jezikov, narodov in ver. Seveda je bila to politeistična družba, v kateri so Hebrejci bili le manjšina. Verjetno pa se je glas o Jezusu že pred tem razširil tudi v tej deželi, zato je Jezusu šla naproti prebivalka teh krajev in upala na rešitev. Zanimivo, kljub poganskemu poreklu je Jezusa imenovala »Davidov sin«, s čimer je morda namignila celo na svoje približevanje judovstvu, ki je imelo v svojih vrstah tudi tiste, ki niso bili Judje, ampak prozeliti (obrezani tujci). Na podoben način sta se tudi slepca v Jerihi obračala na Jezusa. »Davidov sin« je tipičen mesijansko naziv. Judje so vedeli, da bo m(M)esija potomec kralja Davida. Jezus je po pravni liniji ta pogoj izpolnjeval, po krvni pa ne, zato se ni nikoli ni skliceval na to, da je bil rojen v Betlehemu. Mesija (to pomeni »maziljenec«) v judovskem izročilu je pomenil človeka, ki ga je Bog poslal, da osvobodi ljudstvo. Ker je Jezus delal čudeže in oznanjeval kraljestvo, so v njem mnogi prepoznali obljubljenega Mesijo. Vendar je prepovedal, da bi ga razglašali.
Glas o tem se je seveda širil tudi v poganske kraje. Mnogi od poganov so poznali judovska pričakovanja in to povezali s »čudodelnikom« Jezusom. Morda je tudi žena Jezusa tiho smatrala tudi kot nekakšnega čarovnika, ki s čudežno močjo odganja zle sile. Kakorkoli že, s svojimi prošnjami je bila zelo vztrajna, vendar naleti na zid molka. Zanimivo, Jezus ob njenih prošnjah molči, vendar je vztrajna in postaja moteča tudi za učence, ki so ga spremljali. Jezus jim pojasni, da je njegova primarna naloga najprej privesti Jude do odrešenja. To je sicer res. Najprej se je kot oznanjevalec obrnil na sorojake, vendar je doživel neuspeh. V Nazaretu so ga zavrgli, celo v prepad so ga skoraj pahnili. Tudi mesta ob Genezareškem jezeru so se kmalu duhovno ohladila.
Toda bistvo Jezusovega molka je bilo drugje. Žena mora v svoji veri zoreti. Morda jo je ta molk vzgajal. Ne vemo, koliko časa jim je sledila. Morda zelo dolgo, celo več dni. In jim »ni dala miru«. Dokler se ni vrgla predenj. To ima poseben pomen. Grški izvirnik uporabi besedo »proskyneo«, kar pomeni, da se žena pokloni na kolenih celo tako, da se s čelom dotakne tal. V judovstvu je to gesta, ki gre samo Bogu. Očitno je žena v Jezusu prepoznala še nekaj več kot Mesijo in čudodelnika. Njena vera očitno raste. Zid molka jo ni odbil. Njena vztrajnost je samo še naraščala. Za pogane, ki na stvari pogosto gledajo magično, je to precej nenavadna drža. Morda se je ta duhovna rast začela prav ob preizkušnji doma. Lahko sicer, da so »hčerini demoni« le upornost, strahotna jeza in notranja ranjenost hčere. Morda jo je prej zanemarjala in je sedaj posledica tega prišla na dan. Seveda ne smemo podcenjevati demonske obsedenosti, saj je ta sicer redek pojav, a vendar obstaja. Kakorkoli že, ko žena pade predenj in ga dejansko počasti, izreče tudi preobrat. »Gospod, pomagaj MENI.« Morda s tem prepozna, da je sama najprej potrebna spreobrnjenja, pomoči.
Več TUKAJ.
