(INTERVJU) Vinko Vasle: Potrebujemo še eno osamosvojitev, a tokrat pred kriminalnim političnim, mafijskim podzemljem

Piše: Petra Janša

O novinarski nagradi častnem priznanju Boruta Meška za življenjsko delo, njegovih dobrih in znanih novinarskih zgodbah, občutkih, ko ga je zloglasni Mitja Ribičič “odstranil” s Kmečkega glasu, pa tudi o stanju v slovenskem novinarstvu danes, smo se pogovarjali z legendarnim novinarjem Vinkom Vasletom.

Hvala. Človek je vedno vesel, če se ga kdo spomni in ni pozabljen. In da so kolegi, ki moje delo poznajo in menijo, da nekaj velja.

Na omrežju X ste zapisali, da ste skromen človek, ne navajeni nagrad in priznanj, zato vam ta nagrada še posebej veliko pomeni. Tudi zato, ker nosi ime prezgodaj umrlega kolega in prijatelja Boruta Meška. Kako se ga spominjate?

Srečevala sva se ob različnih priložnostih. Ko sem postal direktor nacionalnega radia, sem se z njim celo pogovarjal, da bi prišel za urednika, a se ni odločil. Takrat se je nasmejal, da mu tako hudo še ni, da bi imel posla z raznimi veselinovići in frelihi – dvema, naj rečem razvpitima radijcema, slabšalno mišljeno. A pota usode so čudna in nenavadna in obeh omenjenih sem se z radia znebil in tako je Borut dobil za šefa – Veselinovića. Spomnim pa se, da ni nikoli omenil, ko je bil že hudo bolan, da je z njim karkoli hudo, zato sem bil šokiran in prizadet, ko sem izvedel za njegov odhod. Posebej še, ko se je razvedelo, da Veselinović z njim ni ravnal, kot bi bilo treba, a to ni nič novega, ker sem ga spoznal kot ošabnega in neprijetnega človeka.

Ena dobrih in znanih novinarskih zgodb, pod katero ste se podpisali, je dolgoletno raziskovalno delo o aferi Hit konec 80. in na začetku 90. let. Kaj vam je bilo takrat pri razkrivanju med Udbo, orožjem in igralništvom najteže?

V resnici je bilo kriminalno napeto, saj smo dregnili v samo jedro te države, ki ga je obvladovala Udba – orožje, mamila, prostitucija, posojilna služba v Hitu, povezana z italijansko mafijo itn. In celo neki nekdanji šef ljubljanske Udbe mi je kasneje nekoč dejal, da smo se v resnici igrali z življenji.

Kaj so povzročila vaša odkritja?

V resnici nič! Bilo je nekaj sodnih procesov, direktor Hita Kovačič je bil obsojen na zaporno kazen in je prišel samo do vratarja na Dobu, ko so mu povedali, da ga je Drnovšek pomilostil. Se pravi, niti minute ni sedel. Vrana vrani pač ne izkljuje oči. Udba se je počasi spet postavila na noge, njihov šef Milan Kučan je bil še kako živ in živahen, nikomur se po osamosvojitvi ni nič zgodilo in so tkali svoje niti še naprej. Denarja je bilo dovolj, ogromno na tujih računih, z njim se je lahko kupovalo in podkupovalo – tudi volitve. S tem denarjem se delajo tudi novi obrazi, ta denar se usmerja tudi v ulične razbijaške pohode, kar je bilo jasno v času covida.

Danes vemo, da se “udbovske finance” niso nikoli zares razčistile. Zakaj, kako se to vidi?

Nekaj sem omenil že v prejšnjem odgovoru, izvorno pa se je Udba po osamosvojitvi dodatno kapitalizirala s pomočjo pidovskih prevarantov in prevar, z razprodajo državnega premoženja »primernim« kadrom, mislim pa, da se ta neoudbovska kriminalna hobotnica še vedno finančno oplaja s trgovino z mamili in s povezavami z balkansko mafijo. Ne pozabimo pa tudi, da je po osamosvojitvi na primer ves denar partijske centrale poniknil in se je kasneje uporabljal za načrtovanje političnih diskvalifikacij in likvidacij.

Kako pa se spominjate obdobja na Kmečkem glasu, ko sta s Slavo Partlič pisala o tako imenovanem agrarnem maksimumu – politiki socialističnega režima, ki je omejevala velikost kmetijskih zemljišč na največ 10 hektarjev in je preprečevala razvoj zasebnega kmetijstva. Ste že takrat vedeli, da gre pri tem za disidentsko novinarstvo?

Ah, kje pa! Naše uredništvo je bilo polno radovednih ljudi, veliko smo hodili po terenu, po vsej nekdanji Jugoslaviji, veliko videli, izvedeli. Potem sva se s Slavo na neki namig srečala z nekim Jožetom Pučnikom – nekim zato, ker do takrat pri nas nihče ni vedel, kdo je, kaj je komunistični režim počenjal z njim itn. In smo začeli raziskovati našo stalinistično kmetijsko politiko, od katere se diktator Tito niti po razhodu s Stalinom ni poslovil. Kmetje so v vseh režimih vedno predstavljali tisto neodvisno nevarnost, ki se ne da kar tako pokoriti. Znajo preživeti, se prehraniti in zato jim je režim moral to omejiti na 10 hektarjev. Zloba komunizma pa je bila na primer v tem, da kmetijske mehanizacije niso omejili, a 10 hektarjev si s slabim traktorjem lahko obdelal. Ker zemlja za preživetje velikih kmetij ni zadostovala, so se bili kmetje prisiljeni zaposliti v tovarnah in tako so nastale dvoživke, iz katerih so se norčevali.

Ko vas je zloglasni Mitja Ribičič “odstranil” s Kmečkega glasu – kakšen je bil občutek? Jeza, olajšanje ali kaj tretjega?

Zabavno je bilo, da mu ni uspelo, da bi me odstranil, čeprav je bilo veliko manevrov v to smer. Zahvala gre celotnemu uredništvu takrat, saj smo proti režimu nastopali kot eno. Ena od teh je bila tudi moja prijateljica Zlata Krašovec. In me Ribičič med mandatom odgovornega urednika celo v skladu s takratnimi zakoni ni mogel odstraniti. So me klicali na SZDL, naj odstopim, pa sem jim povedal, da ni razloga, čeprav so malo grozili. Mandat sem končal in potem smo počasi odšli vsak po svoje, ker so v hišo privlekli nove udbovske šefe. Še danes sem ponosen na takratne kolege in kolegice iz uredništva. Bili smo zoprno nesramni, tudi naivni, ko je šlo za režim. Nobene kvaziavtoritete nismo priznavali.

Kako pa gledate na današnje slovensko novinarstvo? Je ostalo še kaj duha »Slivnikove četice«, novinarjev, ki se brez strahu lotevajo največjih tem?

Razmere v mainstream novinarstvu in v javni hiši RTV so naravnost katastrofalne. Nikogaršnji hlapci hlapčujejo za dobro plačane pozicije. Plačuje se neprofesionalnost, t. i. depolitizacija drugače mislečih, samocenzura je osnovno vodilo novinarskega dela, spet imamo velikega cenzorja kot v času komunističnega režima, ko sta to bila na primer France Popit in za njim njegov politični hlapec Milan Kučan. Vsako drugačno mišljenje je razglašeno ali za fašizem ali za sovražni govor, ki ga v imenu vlade preganja tudi Nika Kovač, politična aktivistka skrajne levice in familiarne komunistične zapuščine. In vse to se zdaj prek ministrice za kulturo t. i. čebinarke Vrečko dodatno plačuje in nagrajuje, t. i. desni mediji pa se na vse načine omejujejo in celo procesirajo. Zadnjič sem razmišljal in ugotovil, da bi iz dobrih, profesionalnih slovenskih novinarjev težko naredil uredništvo dnevnega časopisa.

Kateri politik v Sloveniji vas je najbolj razočaral in kateri pozitivno presenetil?

Da ne bova preveč zapletala – volim SDS in Janeza Janšo, a noben politik v mojem življenju ni imel mandata, da grem na vrat na nos po kostanj v žerjavico zanj. Ocenjujem njihovo delo, spoštovanje temeljnih demokratičnih vrednot in kako vse to vpliva na življenja ljudi in napredek države. Ta čas smo v fazi, ko država razpada na vseh področjih, duh korporativne kraje in korupcije pa je vseobsežen. No, pa še o politiku, ki me je razočaral! Ni me, me je pa presenetil s svojo resnično vlogo v ozadju – to je bil Janez Drnovšek, ki si je upravičeno priboril naziv Dirty – Umazan. Bil je firer LDS, vse najbolj umazane kadrovske, finančne in korupcijske posle je prepuščal svojim podrepnikom, sam pa si je kot Poncij Pilat umil roke.

Vaše kolumne so polne ironije in črnega humorja. Od kod črpate to ostrino – iz osebnih izkušenj, branja ali česa tretjega?

Ko se ukvarjaš s politično satiro, je zelo pomembno, da si prostega duha, se pravi, da znaš biti primerno nesramen, ker če zaradi tvojega pisanja nihče malo ne znori, grozi in gre tudi na sodišče – če pisanje ni takšno, je zgubljen dan v satiri.

Kako komentirate, da vladajoči po novem na veliko financirajo režimske medije?

Nekaj so jih že v preteklosti, posebej javno hišo, ko so skozi obvod narodnostnega financiranja nekaj milijonov poslali v to neprofesionalno vrečo brez dna. Takrat so skušali še malo prikrivati prave namene, zdaj pa to počenjajo v zavetju svoje parlamentarne večine. Prepričan sem, da gre pri tem financiranju za grobo neustavnost, a v teh razmerah ukvarjati se z našim sedanjim ustavnim sodiščem, ki je postalo nekakšno zasebno levičarsko podjetje, je verjetno nemogoče. Da neki režim denar davkoplačevalcev dodeljuje po kriteriju politične, strankarske, celo ideološke pripadnosti, je nekaj hudo podlega in nesprejemljivega. Sta pa zato dva bistvena razloga: mainstream mediji, predvsem tiskani, so v hudih škripcih, ker njihove naklade vsak dan padajo. Razlogi so znani – novinarska propagandna mašinerija je pač dolgočasna, navijaška, lažniva in grobo neprofesionalna. Niso samo novi mediji razlog za takšne naklade in ljudje niso tako neumni, da tega ne bi prepoznavali. Ker pa se bližajo volitve in je treba propagandno mašinerijo dobro podmazati z našim denarjem, poudarjam, da rešijo, kar se rešiti sploh da. To je njihovo poslednje upanje – volivci Goloba so ne samo razočarani, ampak je številne tudi sram, da so njegovi stranki zaupali svoj glas. Levičarji z državo delajo kot s svojim fevdom in bankomatom in tudi to ni ostalo neopaženo. Zdaj je torej treba novinarsko druščino mainstream medijev stoodstotno pritegniti na svojo stran, in kaj je laže, kot z denarjem. In v teh časih novinarskih hlapcev seveda ne manjka. Od tod na primer napadi na Tarčo, ki si tu in tam privošči kakšno stranpot, a še to je za vladajoče nesprejemljivo. Zato bo RTV dobila denar, da nekatere šibke glasove povsem utiša, o čemer na primer govori dogajanje v zvezi z oddajo Pričevalci Jožeta Možine. V novi programski shemi so jo sklestili za pol programskega časa, ker jim kvari idealen lažni pogled na preteklost, ki se zadnja leta tega mandata ponavlja kot norost, patologija. Ne samo da davkoplačevalci plačujemo višji RTV-prispevek, ampak za ta denar dobiva čedalje manj in čedalje več dolgočasnih, zlasti pa enostranskih političnih vsebin. Slišal sem celo, da razmišljajo, kako poseči v tretji program in preprečiti nekatere neposredne prenose, ki temu režimu ne koristijo, še zlasti pa jim niso v čast. Se opravičujem seveda, o časti Golob in njegovi ne vedo nič. Jih ne zanima.

Mogoče še vaš komentar glede preiskovalne komisije, ki jo vodi Tamara Vonta. Se ta zlorablja za obračun z mediji, ki so kritični do Golobove vlade?

V vladavini tako imenovanega antifašizma in pod krinko fašizma desnice, ki jo razglaša Golob, je to idealen prostor za ponavljanje zgodovinskega vzorca o “naših medijih in naših novinarjih”, zato se krepijo tudi različni napadi na medije, ki so v primerjavi z Golobovimi manjšina in tudi glas tistih, ki so kritični, nezadovoljni, ki razkrivajo več kot samo ukradene identitete, ampak državno korupcijo neverjetnih razmer. Že to, da parlamentarna večina ustanovi takšno komisijo, je več kot zgovorno, češ da skušajo dokazati nesprejemljivo financiranje teh medijev. Kar je smešno, če vemo, kako oni delajo z našim denarjem. A tudi to, da za šefico te komisije okrona Tamaro Vonta, ki sodi v skupino najbolj histeričnih in primitivnih poslank, je dovolj zgovorno. Takšni nastopi, kot jih uprizarja Vontova, so podoba leta 1945, ko so nasprotnike in sovražnike zasmehovali, lažnivo obtoževali in procesirali. Ne samo ta, tudi nekatere druge komisije, ki jih vodijo kadri večinske zmage, so tako imenovani sindrom ad Hitlerum. Ker so pač pijani od večinske zmage, mislijo, da lahko počenjajo, kar hočejo. V tem smislu je Vontova izvorno, bom rekel genetsko nesramna, poniglava, diktatorska in razlogi za to niso samo politične narave. Vendar strokovnjak za vedenje ljudi nisem. A Vontovi in tem okrog nje drugega tudi ne preostane – z najbolj gnusnimi načini se borijo za svoj politični obstoj, ker, ko pogorijo – kdo jih bo zaposlil, kam bodo šli? Bi vi zaposlili Klakočarjevo ali pa Vontovo in Vrečkovo, da vam sesuje podjetje s svojo histerijo?

Kako vidite prihodnost medijev glede na to, da čedalje večjo vlogo igrajo družbeni oziroma družabni mediji?

Zame je prihodnost medijev že zelo dolgo z menoj! Propagandnih medijev ne berem, ne poslušam in ne gledam, pa sem izvrstno informiran. Državni oziroma vladni mediji so selektivni do takšne mere, da o nekaterih stvareh preprosto ne izveš nič. Ko ta nič objavijo, ga pa seveda v svojem stilu komentirajo – v stilu pranja možganov. Zato takšni mediji dolgoročno vsebinsko ne morejo preživeti, ne samo tehnološko. O tem priča zadnji primer islamističnega pokola na plaži v Sydneyju! Dogajanje smo lahko na družbenih medijih spremljali tako rekoč neposredno, v živo, brez politikantskega leporečenja, ki je tako zelo značilno za naše mainstream medije. V številnih primerih so ljudje novinarjem iz rok vzeli pravico do informiranja, tudi pri nas ogromno izveš na X, na FB itn. Težko je novinarjem v teh časih kaj prikriti, se zlagati, manipulirati. V tej stiski so tudi propagandni mediji v Evropi, zato ta ihta Bruslja, da omeji, če že ne prepove katerega od družabnih medijev. Pri nas to počenjajo pod krinko sovražnega govora, ki je čista izmišljija, še posebej ker se bojijo nekaterih javnomnenjskih gurujev na X in FB, ki imajo ne samo velik vpliv, ampak razpolagajo z informacijami, ki jih režim skuša prikriti.