Piše: Lucija Kavčič
Namen gibanja »Skupnost Kosezov« je najprej pozvati vse, ki se strinjajo s cilji prenove slovenskega šolstva, k objavljanju prispevkov, pa ne le o šolstvu, pač pa tudi o kulturi oziroma o vseh področjih, kulturna vojna in boj za slovenstvo, je v pogovoru za Demokracijo dejal profesor Branko Koderman.
Profesor psihologije Branko Koderman je osnovno šolo in gimnazijo končal v Šentvidu pri Ljubljani. Na Univerzi v Ljubljani je diplomiral iz psihologije in kasneje opravil magisterij iz sociologije kulture. Eno leto je bil šolski psiholog na osnovni šoli. Nato je učil psihologijo na Gimnaziji Bežigrad. V začetku 90. let je vstopil v program Mednarodne mature, na številnih mednarodnih seminarjih, ki jih je organizirala IB, je pridobival bogate izkušnje in znanja s področja izobraževanja. Je oče sina in hčere.
Poučevali ste na Gimnaziji Bežigrad in pripravljali dijake na maturo. Kako gledate na ta leta? Kaj lahko poveste o številnih dijakih, maturantih, ki ste jih spremljali, poučevali?
Več kot 30 let sem hkraqti poučeval Social and cultural anthropology (socialno in kulturno antropologija) in Psychology (Psihologijo) v oddelku Mednarodne mature (IB) na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani. Pouk obeh predmetov za 3. in 4. letnike je bil v bistvu pripravljalnica za zaključni maturitetni izpit, ki se je izvajal hkrati na vseh šolah IB po svetu. Ocenjevanje je bilo zunanje, kriteriji so bili izrazito vsebinski, prevladujoča oblika maturitetnega preizkusa je bil esej. Več kot 15 let sem bil zunanji ocenjevalec za dijake z vsega sveta za predmet Social and cultural anthropology. Moji dijaki so bili večinoma mladostniki staršev, ki so začasno bivali v Sloveniji kot zastopniki tujih držav, korporacij in podobno. Vedno je bila v razredu tudi skupina izbranih naših, slovenskih dijakov, ki so v programu IB prepoznali priložnost za kvalitetno izobrazbo, pa tudi kot možnost za vpis na najbolj prestižne univerze po svetu. Moje delo v razredu, pedagoški smoter, je bilo doseganje dveh različnih, vendar ne izključujočih učnih ciljev.
Kako je konkretno potekal pouk?
Na eni strani sem pouk v razredu vsako uro zamejil s trenutno življenjsko in aktualno temo (antropološko ali psihološko ), tako da je v realnosti življenja zaživel neki teoretski pojem ali principi neke teorije ali določena znanstvena metodologija proučevanja človeške stvarnosti. Hkrati sem imel v mislih, kako in katera vprašanja zastaviti tistim dijakom v razredu, katerih intelektualne ambicije so bolj vrednotno kritične. Zato sem tudi vedno poskrbel, da je bilo na voljo dovolj domačega branja – kopij izvirnih besedil iz teorije, znanstvene raziskave ali študij primera.
Ste v Društvu katoliških pedagogov Slovenije?
Uradno ne. Sem pa bil veliko udeležen pri raznovrstnih dejavnostih društva. Naj se ob tem iskreno zahvalim gospodu patru Šinkovcu kot odgovornemu uredniku Vzgoje za pomoč in sodelovanje pri objavljanju mojih člankov. Društvo je izrazito usmerjeno v prenovo pedagoške prakse v učilnicah slovenskega šolstva, ko gre za slovenski narod, slovenski jezik, slovensko tradicijo – skratka, za inkulturacijo slovenstva pri naših otrocih in mladostnikih.
Društvo vsako leto organizira seminarje na temo oživljanja slovenstva v naši pedagoški praksi. Enkrat sem bil udeležen tudi jaz s svojim prispevkom. V publikacijah Vzgoje se je nakopičilo ogromno člankov, v katerih učitelji predstavljajo različne oblike in načine pouka, ki je navdušujoč za otroke in mladostnike in je nagrada učiteljem za njihov pedagoški eros. Teme so raznovrstne in so iz različnih predmetnih področij, smoter pa je vedno oživitev ljubezni do slovenskega jezika, slovenske tradicije in naroda – do slovenskih vrednot. Jaz osebno štejem vse te avtorje prispevkov in njihove učne delavnice kot naše Koseze.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
